Mojca v čudežni deželi…

… za te stvari. la la la la

Tudi za pisanje po virtualnih straneh. Mrakoben dan je danes. Siv, tih in komaj čaka, da se bo lahko razlil, pa se ne. Iz babičinega kavča, ki je postal moja (najina) nova postelja, gledam igranje rumenih listov, ki so še ostali na drevesu pred oknom. Ne vem kaj je za eno, podoben je mlademu hrastu. Ta vmesni čas med barvno jesenjo in zimo je kot počasen tok misli skozi zaspano knjigo. Tako prozoren, da skoraj ne obstaja. Tako tih, da edino zvonovi cerkva parajo zaspanost.

Ob tem dnevu sem pomislila na toplino zgodnje jeseni. Na rumenelo gozdno življenje in mehko zemljo. Na zaklade narave, ki sem jih bila deležna to jesen. Pobiranje kostanjev in gob. Pretakanje jabolčnega mošta.Hkrati pa že nekaj časa razmišljam kaj vse je še pred mano naslednji mesec. Medenjaki, cimet, kuhano vino, eksotika čajev in mandarine, mandarine dokler se jih prenaješ.

Danes sem si zaželela nekaj lepih podob, da ne pozabim zakaj imam tako rada jesen.

Lep turoben vikend.

P.S. Danes sem morala svojo vetrnico snet iz ograje na mojem francoskem balkonu. Hja, če pa ni več varno za vetrnice bo pa res počasi zima.

m.

Klemen me je končno peljal na Veliko planino, kot je obljubil že prvi teden, ko sma se spoznala. In ker Klemen ve, kako je z mano in visokimi vzpetinami, sma se pohoda lotila od Kisovca naprej. Veter, ki naju je prvi dan spremljal do čudovite koče, se v naslednjih dneh ni več pokazal. Razen ko so prišli Štajerci in nama prinesli dež.

Takoj ko sma prispela do Velike planine, med koče in pastirje, se je Klemen spomnil kočice, kjer so prodajali sir. Kupila sma velik zalogaj sira, ki smo ga jedli vse do konca bivanja na Veliki.

Ko sma prišla, naju je mrazilo zaradi vetra. Jaz sem se skrila pod kovter, moški pa lotil kurjave. Pri tem ga moram res pohvaliti, ker je vztrajal, dokler ni uspel najinega takratnega domeka napolnit s toploto.

Prvi dan naju je prišel pogledat Jaka, tako je imel Klemen nekoga, ki se bo zbudil z njim pred sončnim vzhodom, da je Mojca lahko spala. Za to sem bila Jaki zelo hvaležna. Pa tudi fajn družba je, zmeraj.

Reševali smo križanke, brali knjige in hodili na fotografske pohode čez dan, zvečer pa igrali Človek ne jezi se in Milijonarja.

Dan na planini je dolg in topel. Vroče sonce je marsikoga od nas zaznamovalo s poletno porjavelico.

Potem,  nekega dne, skupaj s temnini oblaki, sta prišla dva Štajerca. Klemen se jima je trudil dajat najboljša možna navodila, kako po najkrajši poti prilesti na planino, ampak se je komunikacija izgubila med travnatimi planotami in smrekami. Ko sta prisopihala, so se nad planino začeli nabirat oblaki, zato smo tisti večer preživeli večinoma v bližini koče.

In kot pač je pri Štajercih: naslednji dan smo za kosilo dobili veeeliko skledo špagetov, šli na popoldanske borovničke, skakali po blatu, igrali Človek ne jezi se, spali do jutra in ko smo zadnji dan odpravljali v dolino, je sijalo toplo sonce. Bila je nedelja. Planina polna turistov. In mi Štajerci? Smo šli na hiter šnops k pastirji Lojzetu in seveda še kakšno zapeli z njim. Bilo je veselo. Za pokušino smo dobili pravi planinski čaj in kislo mleko. Ogledali smo si pastirsko hiško od znotraj in v hlevu obiskali ranjenega bikca.

Potem smo se odpravili domov:

…do naslednjič, Velika planina.

..domov odnesemo samo še okus po tebi.

m.

Že nekaj časa nazaj sem si naredila na flickrju svojo stran s fotografijami. Skozi čas se je nabrala dobra galerija fotografij in zato, jo bom delila še z mojimi prijatelji, ki spremljajo ta blog.

http://www.flickr.com/photos/mojca-fotografije/

Večina je verjetno že videnih na Facebooku ali tukaj, nekaj pa jih zagotovo novih. Ob strani so albumčki in vsak lahko gre gledat, če je kje skrit tudi on. Če pa še ni, pa gotovo bo v prihodnjih mescih

1. today. tomorrow. every day., 2. no need for a name , 3. beatles and some other guys , 4. the world is pink, 5. let me in , 6. i can be a grafity too, 7. my day starts with…, 8. bride bernarda, 9. my love to you

m.