Ne morem ubežati temu. Poskušam napisati nekaj drugega, kot imam trenutno misli. Zbegane in žalostne. Želim si (o, kako si želim) opisati vse dni ki so za mano. O tem kako sem cel mesec že sledila nekim stopalom. Stopincala po akademiji in se zaletavala v obraze in nasmehe in vrata in padala čez stole in se skivala pod mizami. No, ene stvari sem dejansko delala. Ampak, vse to je zdaj tako banalno. Ja bila sem. Obstajala sem cel mesec.
Nekaterim stvarem pa vseeno nisem ubežala. Moje življenje se je spet za malo spremenilo. Doživela sem eno žalostno nesrečo, ki me bo spremljala vso življenje. Ostanejo pa spomini, ki so zalepljeni v tvoj organizem in ti jih objemaš tako močno, da se bodo zalepili nate za zmeraj. In potem ne boš moral nikoli biti več enak, hodiš okrog in dišiš po njih.
Nikoli ne nehaš imeti rad ljudi, ki jih imaš rad. Preprosto, resnično. Tudi če jih žalostna usoda odnese, se spremenijo v nekaj drugega. Postanejo misel. So misel v tvojem srcu in za vedno govoriš in bivaš s to mislijo na njih. Postanejo prisotnost, rasejo v tvoji duši in se hranijo z zrakom tvoje energije in z bitjem tvojega duha. So trenutek, ko zastaneš in se te loteva nekaj lepega. Njihova energija se razprši na vse ljubljene in ljubeče. In vsak od nas postane na nek način drugačen, zaradi zavedanja, da nekdo je nad nami, za nas in samo za nas.
Jaz bom od zdaj naprej tvoje srce in v mojem srcu boš rasel. In naj bom jaz tvoja pljuča, ki bodo dihala tvoje spomine. Ker brez tebe, ne bi bilo mene. In jaz sem nadaljevanje nečesa lepega, ki je nadaljevanje tebe. To se nikoli ne konča. In če so besede vse, kar ti zdaj lahko dam, naj bodo najlepše od najboljšega med nami. To ti pošljam tja, kjer si zdaj, da mi bo lažje (saj smo tisti, ki ostajamo, tisti, ki ne razumemo).
Ne bo se smrt bahala, da trohniš,
saj v mojih pesmih raseš v večne čase.
Dokler vid videl bo in dihal dih,
živele bodo in TI živel boš v njih.
(W. Shakespeare)
m.
