Mojca v čudežni deželi…

Danes zvečer je bil prvi dan ko sem spet spala v svoji postelji. Potopila sem se torej med svoje nežne rožice in na sredo mojega sveta.

SREČNO! LEPO! USTVARJALNO! 2009

m&k

Danes sem polna, prazna in plus vse. Imam potovalne načrte za celo leto vnaprej. Začnejo se skromno; pri obisku Münchna. Tri dnevni izlet v bavarsko prestolnico in (po)polni dnevi preživeti s tremi prašički (tako jih kličem, ker so lepi za pojest).

Klemen je rekel naj pišem o tem kaj vse sem že doživela v Müchnu. Jaz pa se niti ne spomnim kdaj sem prvič obiskala ta kraj. Davno je že tega. In davno je že tega, kar sem se navadila vožnje od mesta do mesta.

Vstajali smo se zjutraj ob 3h in se spakirali v avto.  To so bili najboljši trenutki; vožnja v avtu dolgih šest ur, lupljenje mandarin in bonbonov, opazovanje hribov izza avtomobilske šipe, zvoki motorja, ki so idealni za spanec in nestrpno pričakovanje lepega. Igrali smo se igrice in prepevali, se ustavljali ob poteh in jedli sendviče, ki so nekako zmeraj okusnejši kadar si na poti. Vedno smo se imeli lepo.

In potem mesto. Veliko, a nikoli preveliko. Prehitro sem se navadila na določene ulice in ceste, na podzemlje železnice, govorico in ljudi. Zčasoma so postajali izleti v München vedno manj razburljivi in vedno bolj domači.

Vem, kje imajo največjo in najboljšo secondhand trgovino v centru mesta. Večja je kot marsikatera znana trgovina v Ljubljani; ima tri nadstropja in klet. Enkrat sem prebila tri ure v njej, ven pa sem odnesla eno staro črtasto kravato. Ampak to je doživetje samo po sebi se sprehajat skozi obleke na katerih so skoraj že zemljevidi krajev in ljudi, ki so jih nosili. Iz te trgovine imam nekaj svojih najljubših kosev. Tudi tisto pisano krilo, ki sem ga nosila, ko sma s Klemnom prvič šla na zmenek v Izolo.

Skoraj vedno kadar sem v Münchnu pa grem pogledat tudi univerzo: Ludwig-Maximilians Universitat. To je ena od tistih univerz, ki premorejo mogočne stavbe iz katerih se da čutiti bobnenje znanja.
Enkrat sem imela sestanek na tej univerzi, ker sem zelo resno razmišljala o podiplomskem študiju na njihovem oddelku za dramaturgijo. Ko sem se končno znašla pred vrati referata za tuje študente sem obsedela v eni lično urejeni čakalnici z dvema poljakoma, enim korejcem in mislim, da sta bile ostali dve deklici iz Moskve. Iz sestanka sem odnesla po cele kupe knjig in brošur, ki bi mi naj pomagale pri odločitvi in vseh formalnih zadevah. Po tem sestanku sem bila tako polna energije, kot se pač včasih zgodi, da si (naprimer; če te na faksu nekaj res noro dobrega naučijo, kar si zmeraj želel vedet in nisi znal vprašat) da sem šla še malo na potep po stavbi. Pristala sem v eni gromozanski predavalnici, kjer so ravno poslušali predavanje iz ekonomije. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da nekaj tako velikega mora človeka prisilti, da tudi sam postane velik.

Ja. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Brošure so popadale v koš. Našla sem Klemna in naenkrat je bil München spet za malo pozabljen. Male ljubezni vedno zamenjajo velike in niti tisto krilo me ni več spomnilo nanj. Mogoče se je spremenilo tudi to, da sem zrastla ali pa, da po Parizu nič več ne more biti enako. Ne vem.
Vem pa, da je bil München prvo veliko evropsko mesto zame. Prvo mesto, kjer sem se zavedla, da jih želim videti še več.

In natanko se spomnim trenutka ko sem se zaljubila vanj.

Katero mesto pa je vaša prva ljubezen?

m.

Klemen me je v soboto povabil zraven na kolesarsko pot do Portoroža. Dobila sem sovozniški prostor v “spremnjevalnem vozilu”, ker si, seveda, ne morem predstavljat prekolesarit okrog 150 km. Štartali smo iz Kamnika ob nemogoči uri, petih zjutraj. Oni na kolesih (Klemen, njegov brat Domen in bratranec Matic in se par starejsih kolegov ), jaz in moj voznik, Dane, v živo rumenem avtu. Klemen je zaradi slabosti in prevelike utrujenosti v Vrhniki nabasal kolo na streho avtomobila in se nekaj poti peljal z nama. Včasih smo medtem, ko smo čakali kolesarje, spali kar na vročih sedežih.

Ko se je začel proti dopoldnevu delat vedno bolj vroč dan, je vloga našega spremnjevalnega vozila postajala vedno bolj nujna. Poln kuferam plastenk, sendvičev in Frutabel . Vmes smo jih še vzpodbujali s klici in Klemen je stegoval iz okna svojo lepo glavo in jih fotkal. Tak zgleda naš

In, ja punce, se kr hitro navadiš če tvoj fant hodi okrog v takšnem oprijetem trikoju. Vedno sem imela šibko točko za baletnike

Ko smo končno, po sedmih urah prispeli na cilj, nas je vse sopara in vročina čist utrudila in je blo nujno namakanje v morju. Slovenske razmere pa, kot navajeno, slovenske. Po vseh dopustih po napol sanjskih otočkih, se ti ta pogled polne Portoroške “obale” zazdi klavrn. Nikjer sence, nikjer prav prostora in nič kaj prijazno morje. A s Klemnom sma si vseeno upala. On je tiščal glavo pod vodo, mene je morje zalilo do kašlja in ven sem prišla z obtolčenim prstom. :S mnja.

Ampak, kot vse stvari, ki jih deliš z nekom, ki ga imaš rad, se je ves trud in ves znoj, splačal, ko sma s Klemnom ležala na plaži in se pokrivala s kratkimi hlačami čez glavo.

m.

nekaj utrinkov današnjega dne uživajte

…nekatere stvari pridejo za tabo.

Minilo je nekaj casa od mojega obiska v Parizu. Sele zdaj ga lahko prav zacutim. to je tako kot z minevanjem.
Ko mine ena oseba, ne mores zacet takoj zalovat za njo. Komaj po casu, ko se pokaze praznina, ki jo je polnila prisotnost nekoga, se zacne zalovanje. Tiho, osebno.
Zalovanje pomeni napolniti ta prostor s sabo in svojimi obcutki, kjer je nekoc bil nekdo drug.

Ne zalujem za Parizom, katerega velicina je neizmerna. Ko stojis na balkonu in ne vidis konca lucem mesta. In potem se zgodi ko se vrnes nazaj v kjer tvoj blakon stoji na obrobju, da se pocutis doma. Sirina Pariza te poskra.

Ce se lahko izgubis v nekem mestu, si svoboden. To je bilo prvo, kar sem zacutila, ko sem prisla v Ljubljano.

v Parizu se izgubljas povsod. Med ulicicami, med knjiznimi policami in med anticni kipi v stranski sobi Louvra. In si naenkrat sam in si zelis, da te nikoli nihce vec ne bi nasel.

Ko ne slisis vec svojih misli in ne razumes njihovih besed, se ti odprejo oci. Pariz lahko gledas. Pariz lahko okusis. Pariz lahko celo zavohas, a cutit ga zacnes sele ko ga zapustis.

In ko prides domov zacutis se nekaj drugega, da pa je cisto lep tale mali balkoncek na obrobju mesta.

m.