Klemen me je končno peljal na Veliko planino, kot je obljubil že prvi teden, ko sma se spoznala.
In ker Klemen ve, kako je z mano in visokimi vzpetinami, sma se pohoda lotila od Kisovca naprej. Veter, ki naju je prvi dan spremljal do čudovite koče, se v naslednjih dneh ni več pokazal. Razen ko so prišli Štajerci in nama prinesli dež.
Takoj ko sma prispela do Velike planine, med koče in pastirje, se je Klemen spomnil kočice, kjer so prodajali sir. Kupila sma velik zalogaj sira, ki smo ga jedli vse do konca bivanja na Veliki.
Ko sma prišla, naju je mrazilo zaradi vetra. Jaz sem se skrila pod kovter, moški pa lotil kurjave. Pri tem ga moram res pohvaliti, ker je vztrajal, dokler ni uspel najinega takratnega domeka napolnit s toploto.
Prvi dan naju je prišel pogledat Jaka, tako je imel Klemen nekoga, ki se bo zbudil z njim pred sončnim vzhodom, da je Mojca lahko spala. Za to sem bila Jaki zelo hvaležna. Pa tudi fajn družba je, zmeraj.
Reševali smo križanke, brali knjige in hodili na fotografske pohode čez dan, zvečer pa igrali Človek ne jezi se in Milijonarja.
Dan na planini je dolg in topel. Vroče sonce je marsikoga od nas zaznamovalo s poletno porjavelico.
Potem, nekega dne, skupaj s temnini oblaki, sta prišla dva Štajerca. Klemen se jima je trudil dajat najboljša možna navodila, kako po najkrajši poti prilesti na planino, ampak se je komunikacija izgubila med travnatimi planotami in smrekami.
Ko sta prisopihala, so se nad planino začeli nabirat oblaki, zato smo tisti večer preživeli večinoma v bližini koče.
In kot pač je pri Štajercih: naslednji dan smo za kosilo dobili veeeliko skledo špagetov, šli na popoldanske borovničke, skakali po blatu, igrali Človek ne jezi se, spali do jutra in ko smo zadnji dan odpravljali v dolino, je sijalo toplo sonce. Bila je nedelja. Planina polna turistov. In mi Štajerci? Smo šli na hiter šnops k pastirji Lojzetu in seveda še kakšno zapeli z njim.
Bilo je veselo. Za pokušino smo dobili pravi planinski čaj in kislo mleko. Ogledali smo si pastirsko hiško od znotraj in v hlevu obiskali ranjenega bikca.
Potem smo se odpravili domov:
…do naslednjič, Velika planina.
..domov odnesemo samo še okus po tebi.
m.















































