prvi korak k rešitvi problema je, da priznaš, da imaš problem.
Imam problem.
Jočem preveč in govorim preveč. Ljubim, a se ne znam znebit strahu, ki me požira. Slabo sprejemam kritike in še slabše nasvete. Preveč se jezim zaradi stvari nad katerimi bi lahko zamahnila z roko. Glasno se kregam. Preklinjam. Nimam potrpljenja za čakanje v vrsti, odgovarjanje na vprašanja, poslušanje navodil, gledanje reklam, pomivanje tal, počasne prodajalke, tiščanje na avtobusih, vroče dni. Verjamem samo sebi, pravzaprav še sebi ne. Ne zaupam lepim besedam. Silim ljudi v neskončno dolge pogovore z mano. Ne znam biti tiho ob pravih trenutkih. Imam kožo 16letnika in to sovražim. Nosim raztrgane čevlje. Prehitro se navežem na človeka. Živim v romantičnem svetu z romantičnim gestami in popolnimi ljudmi. Zahtevam pozornost, če je ne dobim sem lahko neznosna. Lahko naredim dramo iz vsake situacije v kateri se znajdem. Grizem si nohte, včasih. Ne zapomnim si vicev (nikoli). Narobe izgovarjam besede. Rada jem, a jem premalo zdravo. Lažem sama sebi. Bojim se neuspeha zato niti ne poskusim enih stvari. Sem iracionalna, čustveno labilna in melanholična oseba. Bojim se malih baukov in velikih psov. Imam podbradek in včasih ljudje mislijo, da sem noseča. Imam krive zobe in luknjo levo spodaj. Preoblečem se neštetokrat preden grem iz hiše. Ne držim vseh obljub in zaradi tega me peče vest. Prizadenem ljudi, ki jih imama rada, čeprav jih imama rada.
Prvi korak je, da priznam na glas, da se zavedam svojih pomanjkljivosti, grdih navad, slabih strani. To delam zase, ker sem zadnje čase na eni poti v svojem življenju, ki me ne vodi tja, kamor sem si želela. Ne vodi me k takšni osebi, ki jo želim biti. Zato sem zamenjala smer. Morda bom potrebovala zato dalj časa, da pridem TJA ampak prišla bom.
Inspiracije.
m.








