Skozi povečevalno steklo (prvič)

Mojca — Mon, 11 Jan 2010 20:58:59 +0000

… mogoče sem morala počakati, da je steklo mimo mene, da lahko v miru pišem o tem. prazniki; božič, novo leto in obisk prage – o tem govorim. steklo kot šampanjc sredi Staromestske Namesti med zadnjimi sekundami starega koledarskega leta. nekaj v kozarec, nekaj po kamnitih tleh, ki tam stojijo že ok. 600 let, nekaj po ljudeh, prijateljih, ljubljenih, mimoidočih. spraznila se je embalaža, umirile so se strasti in bil je začetek, da odkorakamo. hvaležen gruči ljudi, ki te je peljala naprej, da premore nositi še tvoja ramena, čeprav te nihče ne pozna. in, kar je najlepše, te nikoli ne bo.

***

BOŽIČ

začeli smo tam, kjer si nihče od nas ne želi začeti ali v tem primeru tudi ne končati. na kličnem centru mariborske bolnišnice. da celotno stvar poenostavim: moja mama je imela to nesrečo, da je podedovala najbolj kristalno krhke kosti, kar jih je mogoče imeti. verjetno je pepelka v resnici. v tem svetu pa ji je zagotovo težje, saj je lahko tudi nedolžen udarec vir marsikaterega zakompliciranega zloma. no, bolj podrobno: začelo se je s tem s čimer si nihče ne želi, da bi se začel tak dan, ali v tem primeru tudi končal: z zlomljenimi kostmi.

z atijem sva se na pol speča sredi noči zasidrala na bolniške klopi in čakala. to je bilo tudi vse, kar sva lahko naredila v tem trenutku. čakala sva, da pride božični čudež tudi na to stran bolniškega oddelka, med slabo pobeljena vrata, ki utripajo. ni mi verjel, ampak dejansko sem slišala srčen utrip za stenami in vrati. bodrila sva se z zelo enostavnimi stvarmi: klepetala sva o nesrečnežih, ki so se premikali mimo naju, kot na potovanjih. zlomljen nos. popraskan obraz. voda v pljučih. polomljena rebra. vsak, ki sva ga spremljala na njegovem potovanju naju je pogledal, kot se pač gleda v bolnišnicah in skoraj lahko trdim, da je bil to neke vrste naš pozdrav. tisto noč so menda vsi od njih ostali čez noč, saj se nikoli nobeden ni vrnil.

poleg ugibanja usode sva stavila tudi na dobrote, ki jih nama je ponujal avtomat. postal je najin najboljši prijatelj. karkoli sva si zaželela nama je izpolnil. topel čaj s sladkobno penico. kavo, ki diši po nečem neznanem. vodo z okusom eksotičnega kraja. imeli so tudi čokoladice, ki jim v trgovinah ne nameniš nobene pozornosti, v avtomatih so pa kraljice.

ampak, karkoli sva že naredila tisto noč, najine skrbi niso izginile in na koncu sva domov odšla sama. brez mame, ki bi zjutraj vstala in začela pečt pecivo, ki bi pogrnila mizo z zlatimi prtički, ki bi dala božične pesmi na ves glas, če nam bi bilo všeč ali ne. ostala je za mrzlimi stenami, ki utripajo in midva sva šla domov.

tako smo predbožični večer praznovali trije. celo postavila sva smrekico z atijem in jo okrasila, prinesli smo darila pod njo, ampak vse to smo delali z nekim čudnim odmaknjenim pogledom. večer se je zaključil tako, da sva z bratom skupaj ležala na kavču in gledala filme pozno v noč. posledično sva naslednjo jutro prespala marsikaj, saj, ko sva se zbudila je mama bila že doma. vsa krhka in medla je ležala v postelji in napol zaspano in napol žalostno gledala v nas. bilo je, tako kot je pač bilo in v tem primeru je bilo točno tako, kot mora bit. prišel je klemen in vse razveselil še z več darovi. jaz sem skuhala večerjo, ki je perfektno uspela, nazdravili smo, igrali igrce in posledično drug za drugim utrujeni obležali na kavčih.

fotografij tako, razumljivo nimam. nihče noče biti slikan v svojih najšibkejših trenutkih. lahko pa vam pokažem sladkarije. OJA. to pa.

..in še paket, ki smo ga našli tisti večer. minka se je malo zaljubila v škatlo od naše smrekce.

ŠE BOŽIČA

pravzaprav se je začelo že nekaj dni pred tem… v najinem ljubkem stanovanju v centru ljubljane je dišalo po kuhanju in svečkah. s klemnom sva se odločila, da bova nekaj dni pred vso prijazno evforijo družinskega božiča praznovala čisto svoj, majhen praznik. nakupila sva dobrot in se spravila spet eksperimentirat v kuhi.

prva stvar na najinem jedilniku so bili ocrtvi šampinjoni. mmm. igranje z njimi pa je prav tako lepo kot sama pojedina.

potem sva šampinjone uporabila tudi za glavno jed. skupaj z mojstrovinami, ki jih je čaral klemen s puranjimi prsmi in krompirjem (tako dober, da se je topil v ustih). jaz sem takrat skrbela za classic christmas songs. tako je vzdušje bilo popolno.

Klemen: “MmMM, daj hitro, da lahko začneva jest.” Mojca: “Jaa, samo še vino vzamem..emm kečap.”

za sladico sva si privoščila, da sva pustila posodo še stati nekaj časa in šla igrat šah. VAU, dve uri je dobro izgledalo zame (še celo kraljico sem mu pobrala) pa sem na koncu vseeno izgubila. kot pravi en vic (ki ga bom zdaj vljudno polepšala): vedno se najde en kmet, ki te zafrkava v glavo.

utrujena poraženka, po dveh urah bitke.

tako je potekel najin večer mirno in lepo. imela sva lučke in mini drevešček. imela sva snežake in dedke mraze in angelčke, ki mi jih pridno plete moja oma. imela sva hladilnik, ki nama je hladil drobrote in pogled na megleno, mrzlo, okrošeno in pravljično ljubljano.

in ko je classic christmas song že petič zapel All i want for christmas (v treh različnih verzijah) se je zazdelo, da je resnično lahko praznik vsak dan.

***

There can be magic anywhere.

ljubljanska božična okna ljubljena od lučk. to je to. ljubezen, ki se kaže, ki odpira poglede na življenje, kot listanje slikanic.

to so naše slikanice. naše oči so organ naših duš. naše misli, so organi naših src. samo videti. samo slišati. that what it is all about.

ALL YOU NEED IS…

poletje na planini

Mojca — Tue, 28 Jul 2009 14:17:24 +0000

Klemen me je končno peljal na Veliko planino, kot je obljubil že prvi teden, ko sma se spoznala. In ker Klemen ve, kako je z mano in visokimi vzpetinami, sma se pohoda lotila od Kisovca naprej. Veter, ki naju je prvi dan spremljal do čudovite koče, se v naslednjih dneh ni več pokazal. Razen ko so prišli Štajerci in nama prinesli dež.

Takoj ko sma prispela do Velike planine, med koče in pastirje, se je Klemen spomnil kočice, kjer so prodajali sir. Kupila sma velik zalogaj sira, ki smo ga jedli vse do konca bivanja na Veliki.

Ko sma prišla, naju je mrazilo zaradi vetra. Jaz sem se skrila pod kovter, moški pa lotil kurjave. Pri tem ga moram res pohvaliti, ker je vztrajal, dokler ni uspel najinega takratnega domeka napolnit s toploto.

Prvi dan naju je prišel pogledat Jaka, tako je imel Klemen nekoga, ki se bo zbudil z njim pred sončnim vzhodom, da je Mojca lahko spala. Za to sem bila Jaki zelo hvaležna. Pa tudi fajn družba je, zmeraj.

Reševali smo križanke, brali knjige in hodili na fotografske pohode čez dan, zvečer pa igrali Človek ne jezi se in Milijonarja.

Dan na planini je dolg in topel. Vroče sonce je marsikoga od nas zaznamovalo s poletno porjavelico.

Potem, nekega dne, skupaj s temnini oblaki, sta prišla dva Štajerca. Klemen se jima je trudil dajat najboljša možna navodila, kako po najkrajši poti prilesti na planino, ampak se je komunikacija izgubila med travnatimi planotami in smrekami. Ko sta prisopihala, so se nad planino začeli nabirat oblaki, zato smo tisti večer preživeli večinoma v bližini koče.

In kot pač je pri Štajercih: naslednji dan smo za kosilo dobili veeeliko skledo špagetov, šli na popoldanske borovničke, skakali po blatu, igrali Človek ne jezi se, spali do jutra in ko smo zadnji dan odpravljali v dolino, je sijalo toplo sonce. Bila je nedelja. Planina polna turistov. In mi Štajerci? Smo šli na hiter šnops k pastirji Lojzetu in seveda še kakšno zapeli z njim. Bilo je veselo. Za pokušino smo dobili pravi planinski čaj in kislo mleko. Ogledali smo si pastirsko hiško od znotraj in v hlevu obiskali ranjenega bikca.

Potem smo se odpravili domov:

…do naslednjič, Velika planina.

..domov odnesemo samo še okus po tebi.

tebi – za dve :)

Mojca — Thu, 07 May 2009 17:44:23 +0000

with all my love. m.

Mojca v čudežni deželi... » moja dvojina

Skozi povečevalno steklo (prvič)

poletje na planini

tebi – za dve :)