Spoznavanje samega sebe lahko zavaja. Medtem, ko se ti ukvarjas z navidez tako eksistencialno pomembnimi vprasanji, zivljenje tece mimo tebe. Zivljenje tece vsakokrat. In ce preuredim znamenit stavek; Nikoli ne vstopis v enako zivljenje.
Razumem, se predobro, pomen te inkubacijske dobe v katero zapres samega sebe pred… Cim ze? Aja, pred samim sabo.
Ampak predolgo in prepodrobno analiziranje samega sebe nikakor ne more biti dobro. Ti ne mores biti Jaz brez Tebe. In za to je potrebna stoprocentna prisotnost, trud in pogum. Imet pogum Biti in ne samo postajati je enormen. Zdaj vidim to. Vidim ljudje, ki so ga imeli in vidim kje so. In vidim sebe, vecnega iskalca samega sebe, vecnega dvomljivca vase in kritika lastnih precepcij. Izgubila sem toliko casa v iskanju sebe, da sem pozabila nase. Zamudila sem toliko moznosti za razvoj in rast.
Brez konstantnega delanja na sebi, bi mogoce lahko delala na cem drugim. Naprimer slikala. Nikoli se nisem sprobala v slikanju ali risanju, ker sem, ja nujno, morala prvo odkrit celo spiholosko teorijo misli: “Kaj pa ce ne znam slikat”.
Pa kaj! Lahko bi probala in ne razmisljala o tem kako bom in zakaj bom ali ne bom. Lahko bi se poskusila v igranju violincela, kar sem si zmeraj zelela, plesala balet ali se naucila japonsko. Pa… se nisem. Ker je bil napor od besed k dejanju preeevelik.
In zdaj ne vem vec, kam je slo tisto zivljenje medtem ko sem jaz razmisljala o njem.
Ena meni zelo ljuba ljuba oseba je nekje, enkrat zapisala: Govorjenje o filozofiji ni filozofiranje.
Lahko bi tudi rekli: Govorjenje o filozofiji ni filozofija.
Govoriti o tem kaksen bi rad postal, ni biti. Govoriti o tem kaksno zivljenje bi rad imel, ni zivet.
Ali preprosteje: Ce hoces, da se ti uresnicijo sanje, se moras najprej zbuditi.
tudi biti zaspan, ima svoje prednosti.
jutri se bom poskusila v slikanju…tega, se nikoli nisem pocela.
m.
