Prešnji tedni so bili čustveni tornado zame. Počutila sem se, kot da izgubljam tla pod nogami in da me nese nekam, kjer sem že bila, nekam nazaj, kjer mi ni všeč. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem ustavila vrtenje svojih misli, ki mi niso pustile spati in da sem se odprla spremembam, ki so vstopile v moje življenje. In ko sem naredila to, sem spet zagledala v sebi tisto luč, ki sem jo pred časom izgubila. Pravzaprav je nisem nikoli izgubila, ampak sem pozabila nanjo. Nametala sem nanjo neka čustva: jezo, zmedenost, raztresenost, nezadovoljstvo s sabo..itn, da so zakrila to bistvo, ki ga nosim v sebi in ki me dela to, kar sem.

Zdaj sem splezala ven iz svojega kroga uničevanja vsega lepega okrog sebe in začela cenit stvari. Začela sem se posvečat temu, da se poslušam in da si lepo odgovarjam in ne, da ignoriram svoje impulze. In ne samo sebi tudi drugim, ki so v mojem svetu. Zdi se mi, da je to prava pot po kateri moram, da moj svet ne bi bil več ogrožen. Včasih se mi zdi, da je bil in da sem ga namerno uničevala. (Včasih delamo res nerazumljive stvari)

Spoznala sem v sebi še eno plat, ki sem sicer vedno vedela, da je tam, ampak je nisem upala spoznat. Osebo, ki hoče spremenit stvari na svetu, ki želi aktivno pomagat in se soočit s težavami drugih. V sebi nosim eno veliko borko in aktivistko in dolgo časa jo že čutim, ampak je nisem znala izrazit. Verjetno tudi zaradi tega, ker se mi je zdelo, da nima nobene prihodnosti v tej panogi, ki sem si jo izbrala, da ji posvetim svoje delo: umetnosti. Zdaj vem kako sem se motila in da se ti dve stvari- humanitarnost in umetnost, lahko zelo lepo povežeta in celo delujeta druga za drugo. Zdaj sem dosti bolj zadovoljna in vedno bolj srečna, da si puščam,  da se ti dve osebi povežeta v eno; da lahko svoje delo v umetnosti (literatura, filozofija, gledališče, fotografija) uporabim za pomoč drugim. To je to.

Včeraj, ko sem razmišljala o teh stvareh in prišla do tega lepega zaključka, mi je mama poslala ta sms (ne da bi karkoli vedela o čem razmišljam): ” Tvoje poslanstvo ima poseben namen in prepričana sem, da bodo tvoj trud opazili tudi največji kritiki.“  Hvala!

In zdaj.. lahko začnem iskati načine kako spraviti svoje ideje v realizacijo.  Ooh, in sanjala sem o Parizu. Pariz je vedno dobra ideja…

m.

Tudi za pisanje po virtualnih straneh. Mrakoben dan je danes. Siv, tih in komaj čaka, da se bo lahko razlil, pa se ne. Iz babičinega kavča, ki je postal moja (najina) nova postelja, gledam igranje rumenih listov, ki so še ostali na drevesu pred oknom. Ne vem kaj je za eno, podoben je mlademu hrastu. Ta vmesni čas med barvno jesenjo in zimo je kot počasen tok misli skozi zaspano knjigo. Tako prozoren, da skoraj ne obstaja. Tako tih, da edino zvonovi cerkva parajo zaspanost.

Ob tem dnevu sem pomislila na toplino zgodnje jeseni. Na rumenelo gozdno življenje in mehko zemljo. Na zaklade narave, ki sem jih bila deležna to jesen. Pobiranje kostanjev in gob. Pretakanje jabolčnega mošta.Hkrati pa že nekaj časa razmišljam kaj vse je še pred mano naslednji mesec. Medenjaki, cimet, kuhano vino, eksotika čajev in mandarine, mandarine dokler se jih prenaješ.

Danes sem si zaželela nekaj lepih podob, da ne pozabim zakaj imam tako rada jesen.

Lep turoben vikend.

P.S. Danes sem morala svojo vetrnico snet iz ograje na mojem francoskem balkonu. Hja, če pa ni več varno za vetrnice bo pa res počasi zima.

m.