November 14th, 2009

… za te stvari. la la la la

Tudi za pisanje po virtualnih straneh. Mrakoben dan je danes. Siv, tih in komaj čaka, da se bo lahko razlil, pa se ne. Iz babičinega kavča, ki je postal moja (najina) nova postelja, gledam igranje rumenih listov, ki so še ostali na drevesu pred oknom. Ne vem kaj je za eno, podoben je mlademu hrastu. Ta vmesni čas med barvno jesenjo in zimo je kot počasen tok misli skozi zaspano knjigo. Tako prozoren, da skoraj ne obstaja. Tako tih, da edino zvonovi cerkva parajo zaspanost.

Ob tem dnevu sem pomislila na toplino zgodnje jeseni. Na rumenelo gozdno življenje in mehko zemljo. Na zaklade narave, ki sem jih bila deležna to jesen. Pobiranje kostanjev in gob. Pretakanje jabolčnega mošta.Hkrati pa že nekaj časa razmišljam kaj vse je še pred mano naslednji mesec. Medenjaki, cimet, kuhano vino, eksotika čajev in mandarine, mandarine dokler se jih prenaješ.

Danes sem si zaželela nekaj lepih podob, da ne pozabim zakaj imam tako rada jesen.

IMG_5759-pola01IMG_5776-polaIMG_5768-polaIMG_5765-pola

Lep turoben vikend.

P.S. Danes sem morala svojo vetrnico snet iz ograje na mojem francoskem balkonu. Hja, če pa ni več varno za vetrnice bo pa res počasi zima.

m.

April 29th, 2009

stephanie fizer

November 19th, 2008

You can close your eyes to things you don’t want to see, but you can’t close your heart to things you don’t want to feel.

Posted in kresničke | 1 Comment »
November 17th, 2007

Ze Hamlet je vedel, kako mogocne in magicne so besede. Treba jih je znat samo oblikovat, jim dahnit zivljenja in jih spustit v svet.
Danes me je spet doletela ena od teh impresij. Ne znam je opisat, a vem, da je njeno bistvo v pisanju.
Pisem. Drugega ne znam. Pisem, ker zelim povedati, videti in se dotakniti… trenutkov, ujeti smisel custva, odplavati, da sem.
In zmeraj najdem pot nazaj. K besedam.

Svoje zivljenje sem posvetila literaturi. Zivim in diham z njo. Zbujam se v svet Flaubertovih strasti in modernizma “norih” zensk. Berem vse povprek. Vsak dan. Ustvarjam niti, ki vezejo mene z neskoncnostjo. Nikoli nisi povsem noter, vedno si na obrobju in si utiras pot. Literatura je mogocna. Crna luknja v katero se moras samo upati vrect. In padanje se nikoli ne konca.

m.

Posted in kresničke | 1 Comment »
  • O meni

  • Ropotarnica

  • Meta