… mogoče sem morala počakati, da je steklo mimo mene, da lahko v miru pišem o tem. prazniki; božič, novo leto in obisk prage – o tem govorim. steklo kot šampanjc sredi Staromestske Namesti med zadnjimi sekundami starega koledarskega leta. nekaj v kozarec, nekaj po kamnitih tleh, ki tam stojijo že ok. 600 let, nekaj po ljudeh, prijateljih, ljubljenih, mimoidočih. spraznila se je embalaža, umirile so se strasti in bil je začetek, da odkorakamo. hvaležen gruči ljudi, ki te je peljala naprej, da premore nositi še tvoja ramena, čeprav te nihče ne pozna. in, kar je najlepše, te nikoli ne bo.
***
BOŽIČ
začeli smo tam, kjer si nihče od nas ne želi začeti ali v tem primeru tudi ne končati. na kličnem centru mariborske bolnišnice. da celotno stvar poenostavim: moja mama je imela to nesrečo, da je podedovala najbolj kristalno krhke kosti, kar jih je mogoče imeti. verjetno je pepelka v resnici. v tem svetu pa ji je zagotovo težje, saj je lahko tudi nedolžen udarec vir marsikaterega zakompliciranega zloma. no, bolj podrobno: začelo se je s tem s čimer si nihče ne želi, da bi se začel tak dan, ali v tem primeru tudi končal: z zlomljenimi kostmi.
z atijem sva se na pol speča sredi noči zasidrala na bolniške klopi in čakala. to je bilo tudi vse, kar sva lahko naredila v tem trenutku. čakala sva, da pride božični čudež tudi na to stran bolniškega oddelka, med slabo pobeljena vrata, ki utripajo. ni mi verjel, ampak dejansko sem slišala srčen utrip za stenami in vrati. bodrila sva se z zelo enostavnimi stvarmi: klepetala sva o nesrečnežih, ki so se premikali mimo naju, kot na potovanjih. zlomljen nos. popraskan obraz. voda v pljučih. polomljena rebra. vsak, ki sva ga spremljala na njegovem potovanju naju je pogledal, kot se pač gleda v bolnišnicah in skoraj lahko trdim, da je bil to neke vrste naš pozdrav. tisto noč so menda vsi od njih ostali čez noč, saj se nikoli nobeden ni vrnil.
poleg ugibanja usode sva stavila tudi na dobrote, ki jih nama je ponujal avtomat. postal je najin najboljši prijatelj. karkoli sva si zaželela nama je izpolnil. topel čaj s sladkobno penico. kavo, ki diši po nečem neznanem. vodo z okusom eksotičnega kraja. imeli so tudi čokoladice, ki jim v trgovinah ne nameniš nobene pozornosti, v avtomatih so pa kraljice.
ampak, karkoli sva že naredila tisto noč, najine skrbi niso izginile in na koncu sva domov odšla sama. brez mame, ki bi zjutraj vstala in začela pečt pecivo, ki bi pogrnila mizo z zlatimi prtički, ki bi dala božične pesmi na ves glas, če nam bi bilo všeč ali ne. ostala je za mrzlimi stenami, ki utripajo in midva sva šla domov.
tako smo predbožični večer praznovali trije. celo postavila sva smrekico z atijem in jo okrasila, prinesli smo darila pod njo, ampak vse to smo delali z nekim čudnim odmaknjenim pogledom. večer se je zaključil tako, da sva z bratom skupaj ležala na kavču in gledala filme pozno v noč. posledično sva naslednjo jutro prespala marsikaj, saj, ko sva se zbudila je mama bila že doma. vsa krhka in medla je ležala v postelji in napol zaspano in napol žalostno gledala v nas. bilo je, tako kot je pač bilo in v tem primeru je bilo točno tako, kot mora bit. prišel je klemen in vse razveselil še z več darovi. jaz sem skuhala večerjo, ki je perfektno uspela, nazdravili smo, igrali igrce in posledično drug za drugim utrujeni obležali na kavčih.
fotografij tako, razumljivo nimam. nihče noče biti slikan v svojih najšibkejših trenutkih. lahko pa vam pokažem sladkarije. OJA. to pa.
..in še paket, ki smo ga našli tisti večer. minka se je malo zaljubila v škatlo od naše smrekce.
ŠE BOŽIČA
pravzaprav se je začelo že nekaj dni pred tem… v najinem ljubkem stanovanju v centru ljubljane je dišalo po kuhanju in svečkah. s klemnom sva se odločila, da bova nekaj dni pred vso prijazno evforijo družinskega božiča praznovala čisto svoj, majhen praznik. nakupila sva dobrot in se spravila spet eksperimentirat v kuhi.
prva stvar na najinem jedilniku so bili ocrtvi šampinjoni. mmm. igranje z njimi pa je prav tako lepo kot sama pojedina. 
potem sva šampinjone uporabila tudi za glavno jed. skupaj z mojstrovinami, ki jih je čaral klemen s puranjimi prsmi in krompirjem (tako dober, da se je topil v ustih). jaz sem takrat skrbela za classic christmas songs. tako je vzdušje bilo popolno.
Klemen: “MmMM, daj hitro, da lahko začneva jest.” Mojca: “Jaa, samo še vino vzamem..emm kečap.”
za sladico sva si privoščila, da sva pustila posodo še stati nekaj časa in šla igrat šah. VAU, dve uri je dobro izgledalo zame (še celo kraljico sem mu pobrala) pa sem na koncu vseeno izgubila. kot pravi en vic (ki ga bom zdaj vljudno polepšala): vedno se najde en kmet, ki te zafrkava v glavo.
utrujena poraženka, po dveh urah bitke.
tako je potekel najin večer mirno in lepo. imela sva lučke in mini drevešček. imela sva snežake in dedke mraze in angelčke, ki mi jih pridno plete moja oma. imela sva hladilnik, ki nama je hladil drobrote in pogled na megleno, mrzlo, okrošeno in pravljično ljubljano.
in ko je classic christmas song že petič zapel All i want for christmas (v treh različnih verzijah) se je zazdelo, da je resnično lahko praznik vsak dan.
***
There can be magic anywhere.
ljubljanska božična okna ljubljena od lučk. to je to. ljubezen, ki se kaže, ki odpira poglede na življenje, kot listanje slikanic.
to so naše slikanice. naše oči so organ naših duš. naše misli, so organi naših src. samo videti. samo slišati. that what it is all about.
ALL YOU NEED IS…
m.
