… za te stvari. la la la la
Tudi za pisanje po virtualnih straneh. Mrakoben dan je danes. Siv, tih in komaj čaka, da se bo lahko razlil, pa se ne. Iz babičinega kavča, ki je postal moja (najina) nova postelja, gledam igranje rumenih listov, ki so še ostali na drevesu pred oknom. Ne vem kaj je za eno, podoben je mlademu hrastu. Ta vmesni čas med barvno jesenjo in zimo je kot počasen tok misli skozi zaspano knjigo. Tako prozoren, da skoraj ne obstaja. Tako tih, da edino zvonovi cerkva parajo zaspanost.
Ob tem dnevu sem pomislila na toplino zgodnje jeseni. Na rumenelo gozdno življenje in mehko zemljo. Na zaklade narave, ki sem jih bila deležna to jesen. Pobiranje kostanjev in gob. Pretakanje jabolčnega mošta.Hkrati pa že nekaj časa razmišljam kaj vse je še pred mano naslednji mesec. Medenjaki, cimet, kuhano vino, eksotika čajev in mandarine, mandarine dokler se jih prenaješ.
Danes sem si zaželela nekaj lepih podob, da ne pozabim zakaj imam tako rada jesen.
Lep turoben vikend.
P.S. Danes sem morala svojo vetrnico snet iz ograje na mojem francoskem balkonu. Hja, če pa ni več varno za vetrnice bo pa res počasi zima.
m.
