nikamor ne grem, je rekla. nikamor kamor naju niso že premetali vetrovi in nikjer nočem biti, kjer niso najine stopinje obrodile sadove.
in potem se je veter sprehajal po mojem tilniku in sonce me je poljubljalo pod nosom. mislila sem si, kako lepo je, da sem edina, ki vidi svetlobne packe na fotografijah.
in potem je prišla pomlad. pod mojim oknom je na novo zraslo drevo. nad mojim okno so se rodili ptički. v mojem stanovanju so se odprla vsa okna, da lahko zidovi zadihajo.
in potem sem si kupila knjigo, ki je imela na hrbtu napisano:
“veš,” je rekel, “travniki so kot majhna vesolja. občudovani želijo biti. žuželke, krti, srne so kot planeti in trave so zvezde. mojega travnika nihče ne občuduje. nikogar ni, ki bi šel z menoj tja!
rad bi ga podaril tebi. ti bi ga razumela. ti, ki se pogovarjaš s pikapolonicami.”
in potem sem si zaželela, da bi kdo meni podaril travnik.
in potem sem se šla pogovarjat s pikapolonicami.
…
m.
