O Parizu je bilo že toliko napisanega. V literaturi, v francoskih šansonih, v ljubezenskih pesmih, v mojem srcu in na mojem blogu. Ničesar več ni, kar bi lahko še napisala brez kančka sramu, da mi pa vseeno ne bo uspelo.
Tokrat naj govori Pariz skozi moje slike. Poskusila bom čim hitreje in čimbolj strnjeno objavit par prispevkov, ki me povezujejo s letošnjim potovanjem v to mesto. Nikakor to ne pomeni, da ne znam izrazit navdušenja, prej obratno. Moja zaljubljenost se lahko vidi tudi skozi fotografije. Še zmeraj je bilo tako. Osebe, ki jih ljubiš jih uspeš fotografirati pač najlepše.
Prva serija fotografij je posvečena Parižanom (in tistim, ki bi to radi bili). Na njihovih obrazih, gestah in nasmehih lahko prebereš mesto. Mesto pač je (in to zmeraj pravim tudi za Ljubljano) lepo tudi zaradi tega, ker v njem živijo lepi ljudje. Čeprav sem se ob pogovori z enim od stanovalcev Pariza, ki naju je s Klemnom privabil v svojo restavracijo, spraševala koliko od njih (nas) se sploh zaveda mesta v katerem živijo (in katerem drugi sanjajo, da bi živeli).
Naj bodo tokrat oni prva refleksija Pariza.
Uživajte ob njihovih zgodbah.
m.
