C'est une petite histoire du rien du tout.
Vseeno mi je, kaj se dogaja v praznih hišah...
Jutri se bom spet prebudila v Sonce.
Začetek leta je nekako tudi začetek vsega novega in izbranega in začetek hotenja.
Budimpešta je bila graciozna. Dosti bolj kot sem si predstavljala da je. Imela je ravno prav ozke uličice za izgubljanje in nizke stopinje za vroče poljube na zamrznjenem mostu.
In odkrila sem toliko lepega.
Roth Aniko. Čudovite ilustracije domačinke, ki povedo o Budimpešti boljše kot bi jaz kdarkoli znala.
Enjoy!
m.
www.rothaniko.hu
This entry was posted on Thursday, January 8th, 2009 at 1:19 and is filed under perspektive, slikanice. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.
Klemen Says:
V bistvu mi je prva še najbolj všeč. Najbrž zato, ker nisem v BP videl nobene ogromne ribe na kolesih. Pa mački v Donavi so tudi zabavni.
Za tisto drugo pa bo treba iti še kdaj, ko bo bolj toplo. Čeprav… Se mi ni zdela tako zelena kot Ljubljana.
Mojca Says:
Ja..tisti mački v Donavi (kot tako lepo rečeš) imam jaz doma na kartici 
Delček Budimpešte na moji nočni polički. *
Klemen Says:
Zdaj bom pa spet dobil retrospektivo na račun za tiste kartice in še kaj zraven =)
Au, boli!
Škrlika Says:
vouuuuuuuuuzeka
