Danes sem polna, prazna in plus vse. Imam potovalne načrte za celo leto vnaprej. Začnejo se skromno; pri obisku Münchna. Tri dnevni izlet v bavarsko prestolnico in (po)polni dnevi preživeti s tremi prašički (tako jih kličem, ker so lepi za pojest). 
Klemen je rekel naj pišem o tem kaj vse sem že doživela v Müchnu. Jaz pa se niti ne spomnim kdaj sem prvič obiskala ta kraj. Davno je že tega. In davno je že tega, kar sem se navadila vožnje od mesta do mesta.
Vstajali smo se zjutraj ob 3h in se spakirali v avto. To so bili najboljši trenutki; vožnja v avtu dolgih šest ur, lupljenje mandarin in bonbonov, opazovanje hribov izza avtomobilske šipe, zvoki motorja, ki so idealni za spanec in nestrpno pričakovanje lepega. Igrali smo se igrice in prepevali, se ustavljali ob poteh in jedli sendviče, ki so nekako zmeraj okusnejši kadar si na poti. Vedno smo se imeli lepo.
In potem mesto. Veliko, a nikoli preveliko. Prehitro sem se navadila na določene ulice in ceste, na podzemlje železnice, govorico in ljudi. Zčasoma so postajali izleti v München vedno manj razburljivi in vedno bolj domači.
Vem, kje imajo največjo in najboljšo secondhand trgovino v centru mesta. Večja je kot marsikatera znana trgovina v Ljubljani; ima tri nadstropja in klet. Enkrat sem prebila tri ure v njej, ven pa sem odnesla eno staro črtasto kravato. Ampak to je doživetje samo po sebi se sprehajat skozi obleke na katerih so skoraj že zemljevidi krajev in ljudi, ki so jih nosili. Iz te trgovine imam nekaj svojih najljubših kosev. Tudi tisto pisano krilo, ki sem ga nosila, ko sma s Klemnom prvič šla na zmenek v Izolo. 
Skoraj vedno kadar sem v Münchnu pa grem pogledat tudi univerzo: Ludwig-Maximilians Universitat. To je ena od tistih univerz, ki premorejo mogočne stavbe iz katerih se da čutiti bobnenje znanja.
Enkrat sem imela sestanek na tej univerzi, ker sem zelo resno razmišljala o podiplomskem študiju na njihovem oddelku za dramaturgijo. Ko sem se končno znašla pred vrati referata za tuje študente sem obsedela v eni lično urejeni čakalnici z dvema poljakoma, enim korejcem in mislim, da sta bile ostali dve deklici iz Moskve. Iz sestanka sem odnesla po cele kupe knjig in brošur, ki bi mi naj pomagale pri odločitvi in vseh formalnih zadevah. Po tem sestanku sem bila tako polna energije, kot se pač včasih zgodi, da si (naprimer; če te na faksu nekaj res noro dobrega naučijo, kar si zmeraj želel vedet in nisi znal vprašat) da sem šla še malo na potep po stavbi. Pristala sem v eni gromozanski predavalnici, kjer so ravno poslušali predavanje iz ekonomije. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da nekaj tako velikega mora človeka prisilti, da tudi sam postane velik.
Ja. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Brošure so popadale v koš. Našla sem Klemna in naenkrat je bil München spet za malo pozabljen. Male ljubezni vedno zamenjajo velike in niti tisto krilo me ni več spomnilo nanj. Mogoče se je spremenilo tudi to, da sem zrastla ali pa, da po Parizu nič več ne more biti enako. Ne vem.
Vem pa, da je bil München prvo veliko evropsko mesto zame. Prvo mesto, kjer sem se zavedla, da jih želim videti še več.
In natanko se spomnim trenutka ko sem se zaljubila vanj.
Katero mesto pa je vaša prva ljubezen?
m.
