Ko odprem svojo okno zunaj zadiši po snegu. Nebo je sicer danes prosojno modro, a iz listja, ki ga je še ostalo se dviga mehka penasta vlaga, kot da dihajo še zadnjič letos preden jih sneg nežno zaduši. Pogled na cerkev nasproti okna je meglen.
Ljubljanski grad se zvečer pobarva v modro. Stekleno modro. Tak je samo, ko se bliža zima. In uličice Gornjega trga stare Ljubljane so že okrašene s rdečemi petljami in iz hiš visijo zavese lučk. Zadnjič sem pila belo kuhano vino, mmm, zima bo. Iz katalogov se bahajo svečke in ponudbe za darila, iz trgovin se nosijo debele vrečke mandarin in danes me je prijelo, da bi si sladkala zajtrk s cimetom. Že cel teden brskam po omari za najbolj toplimi šali, tenke poletne rutke je zamenjala dišeča volna. Čas je za medenjake!
Spravljam se pisati “pomembne” tekste za ta pomemben odsek mojega življenja. Zunaj pa vse stoji in zmrzuje. In na nek način zmrzujem tudi jaz. Moram brat dnevnike, moram brat. Moram pisati in razmišljati o vsebini in moram, moram nehat hodit okrog bosa po svetu. Je premrzlo. Če se prehladim, odpadejo popoldnevi s teboj. Če sem jaz Alica, si ti beli zajček. Zmeraj se ti mudi.
Pol dneva je preteklo med prvo besedo in zdaj. Modrina se je spremenila v rahlo vijolično in cerkev bije.
Pazi drama! Pazi svet! Vse se ti dogaja v tvojem okviru. Vsak del mene in tebe in tebe in mene.
Ko bom velika ti bom kupila uro.
Ko bom bogata ti kupim cel zvonik!
Zima bo. Piham v zrak in spuščam prah. Zvonovi bijejo..hitro, ura je pet, ura je pet, dela se večer, čas je za dramo, copate in pisanje.
m.
