Kje sem doma? V kraju, kjer so moji starši in moj brat. Tam se je vse začelo in tja se vse steka. Tam imamo hiško, ki je obkoljena s palčki. Tam, bom ukradla enga palčka za moj drugi dom. V tisti hiški nas živi šest. Včasih sedem. V najboljših dneh pa dvanajst. Ja, naša hiška ima dovolj ljubezni, da lahko živi dvanajst oseb v njej, tudi če nima dovolj prostora. Potem pa se tiščimo. In dva mala moža spita v spalnici od mojih staršev, dva na podstešju plus eden v zibelki, dva v prvem nadstropju, eden sploh ne spi, midva s Klemnom pa se povsod rada tiščima. Imamo vrt in sadna drevesa. Imamo gugalnici. Dve. Za najmlajše in za starejše. Imamo stopnice z belimi ploščicami in teraso, na kateri se bahajo.. palčki. Imamo tudi majhno leseno hiško, popackano z našimi prstki. To je moj dom. Tam, kjer moj deda diši po dobrem in moja oma po sladkem. In moja mama nasmeje mojega ateja. In tam, kjer se moj ata najbolj odkrito smeje. Tam kjer moj brat živi za naju oba.
In od tam odletim v drug dom. Cela Ljubljana je moja in vsak vogal. Tukaj iz malega zraste veliko in večje in jaz. Tukaj je prostora dovolj za vse, ampak ni tako ljubko v hišici z palčki.
In sredi vsega tega, obstaja še en dom zame. Ta, ki zna objemat in poljubljat. Ta, ki zna govorit in me držat, da ne zaidem. Ta moj dom diši po meni in njem. Diha, kadar dihama midva in se smeje z nama. Ta dom ima ime, ki ga izrečem največkrat na dan. In ko vsi drugi, v sveh drugih domovih zaspijo, se njegova toplina nikoli ne neha.
Vse, kar je moje, je moje zato, ker sem si to zaslužila. In objemala bom vse po prek.. vse moje palčke v sveh mojih treh hiškah srca.
m.
