Klemen me je v soboto povabil zraven na kolesarsko pot do Portoroža. Dobila sem sovozniški prostor v “spremnjevalnem vozilu”, ker si, seveda, ne morem predstavljat prekolesarit okrog 150 km. 
Štartali smo iz Kamnika ob nemogoči uri, petih zjutraj. Oni na kolesih (Klemen, njegov brat Domen in bratranec Matic in se par starejsih kolegov 
), jaz in moj voznik, Dane, v živo rumenem avtu. Klemen je zaradi slabosti in prevelike utrujenosti v Vrhniki nabasal kolo na streho avtomobila in se nekaj poti peljal z nama. Včasih smo medtem, ko smo čakali kolesarje, spali kar na vročih sedežih.
Ko se je začel proti dopoldnevu delat vedno bolj vroč dan, je vloga našega spremnjevalnega vozila postajala vedno bolj nujna. Poln kuferam plastenk, sendvičev in Frutabel . Vmes smo jih še vzpodbujali s klici in Klemen je stegoval iz okna svojo lepo glavo in jih fotkal. Tak zgleda naš
In, ja punce, se kr hitro navadiš če tvoj fant hodi okrog v takšnem oprijetem trikoju. Vedno sem imela šibko točko za baletnike
Ko smo končno, po sedmih urah prispeli na cilj, nas je vse sopara in vročina čist utrudila in je blo nujno namakanje v morju. Slovenske razmere pa, kot navajeno, slovenske. Po vseh dopustih po napol sanjskih otočkih, se ti ta pogled polne Portoroške “obale” zazdi klavrn. Nikjer sence, nikjer prav prostora in nič kaj prijazno morje. A s Klemnom sma si vseeno upala. On je tiščal glavo pod vodo, mene je morje zalilo do kašlja in ven sem prišla z obtolčenim prstom. :S mnja.
Ampak, kot vse stvari, ki jih deliš z nekom, ki ga imaš rad, se je ves trud in ves znoj, splačal, ko sma s Klemnom ležala na plaži in se pokrivala s kratkimi hlačami čez glavo.
m.
nekaj utrinkov današnjega dne uživajte
