Pa smo tam.
Premetamo, pometamo. Zbrali skupaj vse moči in jih zakadili nekomu v obraz. Postajali, postali. Se spreminjali in spremenili. Nič ni več, kar nam ne bi uspelo. Nam, Nama, Meni.
Ko sem rekla, da “razen mene, ki čakam pesem, vsi čajako poletje” je bila pesem sinonim. Saj, kdaj pa ni pesem sinonim. Pri meni je bila lepa beseda za melodično, neopisljivo razburkano morje v moji notranjosti. Brala sem poezijo in brala sem teorijo. Gledališko teorijo: Szondija, Pavisa, Artaudja. Risala s črnilom brezčasnot in gledala mini filmčke o dveh, ki se znajdeta v poziciji, kjer se ne znajdeta. Tako je bilo.
Bila sem ljubljena in čakala Godota.
In, ko je prišel čas, sem se ga polastila s vso vnemo in ga poskušala secirati drugim. Spoznala sem Vladimirja. Spoznala sem Estragona. Na papirju in v resnici. Bila sem Gogo in občasno Didi (ali obratno). Iskala in čakala in čakala in pisala. In šla.
Ko pa sem stala pred vrati, ki so me ločili od želje, ko pa sem lahko zavohala, da jo imam tako blizu.. da je tam, da je za vrati, sem postala spet Mojca. Živčna, zmedena in skoraj objokana Mojca. In sem šla vseeno noter. Saj sem jih nosila v sebi, ves ta čas in Godot je bil zmeraj, z mano ali brez.
Naredila sem sprejmne izpite na Akademiji za gledališče. Zdaj bom lahko, s pravim imenom, dramaturginja. Bom vsak dan Didi in vsak drugi dan Gogo. Morda, tu pa tam, tudi Godot.
Spoznala bom vse Vladimirje in Estragone tega sveta. Vladala bom (za)odru.
In včasih bom tudi malo Mojca. To je, na konec koncev, še vedno to, kar najboljše znam.
kdo ve, mogoče boma pa kdaj skupaj kaj delala (ti, ki si igralec) 
