Mojca v čudežni deželi…

Klemen me je v soboto povabil zraven na kolesarsko pot do Portoroža. Dobila sem sovozniški prostor v “spremnjevalnem vozilu”, ker si, seveda, ne morem predstavljat prekolesarit okrog 150 km. Štartali smo iz Kamnika ob nemogoči uri, petih zjutraj. Oni na kolesih (Klemen, njegov brat Domen in bratranec Matic in se par starejsih kolegov ), jaz in moj voznik, Dane, v živo rumenem avtu. Klemen je zaradi slabosti in prevelike utrujenosti v Vrhniki nabasal kolo na streho avtomobila in se nekaj poti peljal z nama. Včasih smo medtem, ko smo čakali kolesarje, spali kar na vročih sedežih.

Ko se je začel proti dopoldnevu delat vedno bolj vroč dan, je vloga našega spremnjevalnega vozila postajala vedno bolj nujna. Poln kuferam plastenk, sendvičev in Frutabel . Vmes smo jih še vzpodbujali s klici in Klemen je stegoval iz okna svojo lepo glavo in jih fotkal. Tak zgleda naš

In, ja punce, se kr hitro navadiš če tvoj fant hodi okrog v takšnem oprijetem trikoju. Vedno sem imela šibko točko za baletnike

Ko smo končno, po sedmih urah prispeli na cilj, nas je vse sopara in vročina čist utrudila in je blo nujno namakanje v morju. Slovenske razmere pa, kot navajeno, slovenske. Po vseh dopustih po napol sanjskih otočkih, se ti ta pogled polne Portoroške “obale” zazdi klavrn. Nikjer sence, nikjer prav prostora in nič kaj prijazno morje. A s Klemnom sma si vseeno upala. On je tiščal glavo pod vodo, mene je morje zalilo do kašlja in ven sem prišla z obtolčenim prstom. :S mnja.

Ampak, kot vse stvari, ki jih deliš z nekom, ki ga imaš rad, se je ves trud in ves znoj, splačal, ko sma s Klemnom ležala na plaži in se pokrivala s kratkimi hlačami čez glavo.

m.

nekaj utrinkov današnjega dne uživajte

Pa smo tam.

Premetamo, pometamo. Zbrali skupaj vse moči in jih zakadili nekomu v obraz. Postajali, postali. Se spreminjali in spremenili. Nič ni več, kar nam ne bi uspelo. Nam, Nama, Meni.

Ko sem rekla, da “razen mene, ki čakam pesem, vsi čajako poletje” je bila pesem sinonim. Saj, kdaj pa ni pesem sinonim. Pri meni je bila lepa beseda za melodično, neopisljivo razburkano morje v moji notranjosti. Brala sem poezijo in brala sem teorijo. Gledališko teorijo: Szondija, Pavisa, Artaudja. Risala s črnilom brezčasnot in gledala mini filmčke o dveh, ki se znajdeta v poziciji, kjer se ne znajdeta. Tako je bilo.

Bila sem ljubljena in čakala Godota.

In, ko je prišel čas, sem se ga polastila s vso vnemo in ga poskušala secirati drugim. Spoznala sem Vladimirja. Spoznala sem Estragona. Na papirju in v resnici. Bila sem Gogo in občasno Didi (ali obratno). Iskala in čakala in čakala in pisala. In šla.

Ko pa sem stala pred vrati, ki so me ločili od želje, ko pa sem lahko zavohala, da jo imam tako blizu.. da je tam, da je za vrati, sem postala spet Mojca. Živčna, zmedena in skoraj objokana Mojca. In sem šla vseeno noter. Saj sem jih nosila v sebi, ves ta čas in Godot je bil zmeraj, z mano ali brez.

Naredila sem sprejmne izpite na Akademiji za gledališče. Zdaj bom lahko, s pravim imenom, dramaturginja. Bom vsak dan Didi in vsak drugi dan Gogo. Morda, tu pa tam, tudi Godot.

Spoznala bom vse Vladimirje in Estragone tega sveta. Vladala bom (za)odru.

In včasih bom tudi malo Mojca. To je, na konec koncev, še vedno to, kar najboljše znam.