Mojca v čudežni deželi…

Klemen.. za dni, ki pridejo po teh. Just hang on..

m.

Želja vsakega ljubimca Ljubljane je pretežno enaka: stanovanje v starem delu Ljubljane, kjer se Ljubljanica leno vije pod mostovi, kjer so okna še iz belih polknov, kjer čutiš pod sabo utrip mesta in so glasovi, ki jih veter prinese vsakič drugačni (da niti ne govorimo o visokih stropih in starih lesenih naslonjačih v katerih se vidiš ure in ure prebirati Zajčeve pesmi medtem, ko zunaj naletava v kosih). A zgodovina romantike nas je naučila, da so ponavadi vsi ljubimci skromni dobrosrčneži brez prebiti pare. Bodimo iskreni, nihče prav ne verjame, da bo kdaj lastnik takega stanovanja. Sobe. Naslonjača.

Že stiri leta živim v Ljubljani. V tem času sem za iskanje lastne sobice zamenjala 6 sob. Živela sem na Fužinah v betonskem bloku, v 13. nadstropju, kjer zjutraj nisi videl cest, kadar jih je megla prekrila. Živela sem v župniškem stanovanju, kjer smo tri spale v eni mali sobici in nas je  budil vonj bele kave iz sosednjega dijaškega doma. Potem je prišlo obdobje študentskega naselja – Rožna dolina. Iz najslabšega študenta v najboljšega in nazaj v najslabšega. Živela sem v “nikoli spečem” tretjem nadstopju štirke, kjer je v skupni kuhinji, dve vrati od moje sobe, vsako noč imel vaje moški pevski zbor; v novi garsonjeri petke in nazadnje v famoznei enki, zadnjo leto preden so jo obnovili. Potem so mi našli stanovanje daleč za Bežigradom s čudovitim pogledom na Alpe. A čutila sem, da mi samo ena stvar zares pomembna po vseh teh letih- da imam svojo sobico. Bila sem pripravljena živet kjerkoli v Ljubljani, samo, da imam svoj mir, svoj prostor in prostor za najino srečo.

Bilo je nekega marca, ne vem kdaj, vem, da je bil dež in jaz spet nisem imela dežnika. Prišla je iz plesa, z premočenimi lasmi. Čakala sem jo na Prešernovem trgu in brala Nietzscheja. Skupaj sma si poiskale mesto pod strehico in naročile. Kot zmeraj, ona kavo jaz čaj.

“Jaz se moram preselit.” sem sopihnila, ko je nastopila tišina (ki pa naju nikoli ne moti

“Hm. ”

“Ne počutim se dobro. Predaleč je in že zdaj sem cele dneve okrog. Rada bi samo.. kaj pa vem, rada bi samo svojo sobo. A veš, takšno kot jo imaš ti.”

“Lahko imaš mojo.”

Pogledam jo in razumem komentar kot čisto prijateljsko šalo. Vsak, še tako dober košček čokolade, se deli.

“Ja? Kam me boš pa dala? ”

“A ne veš? Tudi jaz se selim. Junija.”

Ni mi podarila čokolade tistega dne in tudi najini nasmehi so bili utrujeni in zmedeni, dobila pa sem njeno sobo.

Sobo v starem delu Ljubljane, kjer se eno ozko ulico vstran leno vije Ljubljanice. Z belimi polknami na oknu. Z naslonjačom za dolge ure branja (trenutno francoski romani). In na dan, ko sem se selila, mi j veter tri ure prinašal zvoke kubanske glasbe.

In iz mojega okna, se vidi na Ljubljanski grad.

m.