Dežuje. Kot navajeno, naučeno. Vsako jutro se zbudim v drugo vreme, k drugemu pogledu skozi okno, kot bi se zbudila v novem svetu. In komaj po pogledu skozi okno, postane jasno kakšen človek boš danes. Kako boš oblečen, kam boš šel in kakšno energijo pretakaš v sebi. Včeraj sem klicala Klemna nekoliko bolj zgodaj. Ko sem slišala njegov “zmečkan” glas, mi je bilo jasno, da sem ga prebudila. Vprašala sem ga: “Kako si?”, kar ga zmeraj vprašam, ker se mi to vprašanje nikoli ne zdi nepotrebno. In odgovor je bil “Ne vem še.”
Koliko človeka definira trenutek, ko pogleda skozi okno, ta prvi stik z realnostjo in svetom “zunaj” nas? Spomnimo se kako smo se kot otroci prebudili v zasneženo jutro. Občutek je bil prevladujoč nad vsemi drugimi. Sneeeeeg! Belina, tušina, mraz. Vse drugo je zmrznilo. Ali pa zbujanje na morju v popoln, moder sončni dan. Kdo bi ob tem še ostal ravnodušen.
Pomembno je kaj je prva stvar zjutraj, ki jo občutimo. Po tem, se odločiš kakšen človek boš danes.
In kakšen človek si ti danes?
In naj bo sonce in naj bo smeh. Ostalo pa itak pride samo od sebe. 
