Mojca v čudežni deželi…

Dežuje. Kot navajeno, naučeno. Vsako jutro se zbudim v drugo vreme, k drugemu pogledu skozi okno, kot bi se zbudila v novem svetu. In komaj po pogledu skozi okno, postane jasno kakšen človek boš danes. Kako boš oblečen, kam boš šel in kakšno energijo pretakaš v sebi. Včeraj sem klicala Klemna nekoliko bolj zgodaj. Ko sem slišala njegov “zmečkan” glas, mi je bilo jasno, da sem ga prebudila. Vprašala sem ga: “Kako si?”, kar ga zmeraj vprašam, ker se mi to vprašanje nikoli ne zdi nepotrebno. In odgovor je bil “Ne vem še.”

Koliko človeka definira trenutek, ko pogleda skozi okno, ta prvi stik z realnostjo in svetom “zunaj” nas? Spomnimo se kako smo se kot otroci prebudili v zasneženo jutro. Občutek je bil prevladujoč nad vsemi drugimi. Sneeeeeg! Belina, tušina, mraz. Vse drugo je zmrznilo. Ali pa zbujanje na morju v popoln, moder sončni dan. Kdo bi ob tem še ostal ravnodušen.

Pomembno je kaj je prva stvar zjutraj, ki jo občutimo. Po tem, se odločiš kakšen človek boš danes.

In kakšen človek si ti danes?

Spet ena za kuharsko knjigo. Tokrat se bolj sluzasta in se bolj nenavadna.

V petek me je Klemen povabil na kosilo. Spet se mu je malo zlustalo kuhat, jaz pa sem itak vedno ZA. Torej, v ribarnico! Tam smo si zbrali hobotnico..hm, pardon, hobotnicarja..vglavnem, moza od hobotnice. Bolje receno moze, saj je jih je bilo na koncu sedem!
Jah, kaj naj recem…Brumcov je kot solate . Klemen je recept nosil kar v zepu. Gre nekako tako (koliko sem si zapomnila).

rabimo:
-limone
-paradznik, zelena paprika, bucke, korenje in po zelji zelenjava (to je za omakco)
-krompir ali testenine (midve s Barbaro sma se odlocile za slednje), kot priloga
-zwau ( torej zrtveno jagnje, v nasem primeru zrtvene hobotnicarje)

Po temeljitem umivanju hobotnicarjev, sma jih dala kuhat za pol ure v vrelo vodo. Medtem narezes zelenjavo, limone na rezine, skuhas testenine ali krompir. Ko mine njihov cas kuhanja, sma jih licno zavila v folijo in vsakemu hobotnicarju dodala: petrsilj, zacimbe, oljcno olje, sol, rezino limone… IN Klemen je vztrajal se pri rezini pomarance. Jaz sem bila tukaj malo skepticna (pomaranca?? :O), ampak sem sledila njegovi inspiraciji. Tako sma dala nasih sedem decov pect v pecico na 200 stopinj. Zeljenavo medtem lepo prazis..voda za testenine ti ze dvakrat zavre…ampak, glavno da je v zraku lakota.

In potem napoci trenutek resnice. Vsak dobi tisto folijo na kroznik. Domen je poskusni zajcek. Estetsko je stvar zgledala zelo mamljiva. Duha nekega niti ni bilo..In okus?

Ma ja.. :S moram priznat, da ti muskaraci niso prevec dobro upravljali svoje naloge. Kislo pogledam Klemna. “Saj te mam res rada, ampak jaz tega ne bom jedla.”
Skupaj smo tuhatli kaj je slo narobe.. “cak…saj..umijes, das v folijo.. ja.. ne vem.”
“Kje pa si dobil recept?”
“Od sestre Vandaline.”
“Ocitno sestra Vandalina blefira in se tega nikoli ni poskusala.”

Klemen je pojedel dva. Svojega in mojega. Jaz sem jedla zelenjavo.
Na koncu smo ugotovili, da je morda ta pomaranca z olupkom vred!!! naredila skifo (pa tako dobra je bila, da jo je bilo skoda za hobotnicarje). Ma ja, pa vema drugic boljse:).

Ko je prisel Klemnov ata domov, je preostale hobotnicarje narezal, jih sprazil z cesnom… in vecerja je bila res okusna. In tako enostavna. Sicer, nekje, globoko v sebi sem pogresala ta kislast okus. Kaj, tudi taksnega okusa je lahko ljubezen.

in Klemnove slike..

m.

Pred mano je moja prva udelezba na mednarodnem fotografskem natecaju na temo Portret. Moja zbirka fotografij se ni nekam zavidanja vredna in moje tehnike v fotoshopu so se bolj sibke, ampak sem se le dala prepricat in izbrala stiri fotke, ki, po moje, ustrezajo temi. Obcutek, ki pa sledi, ko oddas fotke je pa nov. Cudno vznemirjenje in tudi neko pricakovanje.

Poleg tega, se trenutno v Ljubljani ne dogaja kaj posebnega. No, prejsni teden smo v Mestnem gledaliscu Ljubljanskem dali pod kapo zadnjo letosnjo premiero. Zakljucil jo je velik rus Cehov, pod carobno palico reziserja Borisa Kobala. Tako se se do konca junija na odrih razvija zgodba Treh sester. Vredno ogleda, sploh ljubiteljem klasicnih ruskih tematik (kar pa nas vecina je, ane;).

Bolj ali manj je vreme na ljubljanskih tleh klavno do pretezno oblacno. Zdi pa se, da tega pocasi niti ne opazim vec. Ze dolgo sem izgubila deznik, polomila deznik in pozabila deznik. Dezniki se me ocitno ne drzijo najboljse. Se vedno sem na prezi za kaksnih novim, lepim zapeljivcem, ki me bo preprical, da je vreden za streho nad glavo. Takega pisanega bi. Do takrat pa mokri lasje in smrkav nos (in ja mami, vem, da to ni zdravo). Ampak vreme ni edino, kar me navdihuje k pisanju. Sama Ljubljana je. Zadnjic se je namrec zgodilo nekaj cudeznega. Spet sem odkrila nov, se neznan koticek Ljubljane, ki ga moja noga se ni prehodila. Pa sem ga imela skoz pred nosom! Nova pot na Ljubljanski grad!! No, pravzaprav SMA jo odkrila (ker je zivljenje vedno slajse v dvoje). S Klemnom sma jo zadnjic (bil je zadnji soncni dan v preteklem tednu) odkrila med lizanjem prvega letosnjega sladoleda. Nov pogled na Ljubljano, stare hiske ob poti, mir pred turisti in niti duha po vlecnici ni v blizini. Ampak vec ne povem, ker je najina skrivnost, drugace bi zacel vsak hodit tja se skrivat.
O, prelep dan. Za v kicast bel okvir.

Pravzaprav me beseda Portet spomni na vse moje ljube ljudi, ki jih imam razstavljena na steni. Vsak njihov portret je velicasten, kolikor so velicastne osebnosti za njimi. Pogresam jih.

in caji? Ja narocila sem si zelen vanilijev caj, prek neta. Vsak deseti ga dobi zastonj. Drzim pesti

….in drzim pesti za vse udelezence Foto kluba Kamnik. Zase se ne skrbim….saj kot pravi Klemen: “Ni vazno, ce pise Brumec med rezultati, vazno je, da pise Kamnik.” tako nekako. (Ceprav, bom jaz verjetno vseeno prvo pogledala, ce pise Brumec, samo pssst

Dve moji fotki za natecaj..:D naj tece caj! :*

m.