Za rojstni dan sem dobila novo pesnisko zbirko od Ferija Lainscka – Ne bodi kot drugi. (hvala Simon!:*)
Moj dan je vedno obdan z besedami. Zjutraj dobim sporocilce: Tudi soncni vzhodi so lahko lepi. Zaspim v melodiji glasbe in prepletanju poezije. Tudi sama pisem pesmi, ki so prepolne mene, zato jih le pocasi spuscam v svet. Tako kot jaz so obcutljive in jih ranijo grdi pogledi. Poezija me osrecuje. Lahko bi uporabila izraz “hrana za duso”. Poezija je sladkor v grenki kavi, rozine v potici, cimet na piskotu. Nenadomestliva malenkost, ki izraza bistvo stvari.
pa se ena rozinica za vaso potico. Naj bo prva od mnogih.
NAJIN DAN NI POCESAN
V parku klop z menoj delis,
kupujeva si za drobiz,
povabim te le k reki kdaj,
ponuditi ti nimam kaj.
Pa vendar z mano zopet gres
po stezi, kjer se mora pes,
zopet gres na mojo stran,
lepo ti tu mineva dan.
V travi z mano rad lezis,
oblake z mano si delis,
naberem ti le roze kdaj,
v pesek ti narisem kaj.
Ponoci z mano zopet gres,
kaj hoce noc, ze dobro ves,
vracas se v moj pristan,
lepo te tu prebuja dan.
Ker najin dan ni pocesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen.
(Feri Lainscek)
Ujamite soncne zarke z rokami in pustite razbrzdane misli. Naj bo preprostost nova moda. Bodite neomejeni.
m.
