Zadnje kar lahko naredim danes je, da se vrzem na posteljo, naslonim na Puhateka (velik siv medo, bozicno darilo, ki me cakal na podstresju) in zrem v virtualne svetove drugih ali se naslanjam nad brezdeljem. Pa delam ravno to. Ironija.
Na moji majhni mizici (njena majhnost se se poveca ko nanjo nalozim kupe knjig, racunalnik in tri razlicne skodelice caja), torej na moji majhni mizici je odprta (na str.112/113) knjiga z prikupnim naslovom Die uberwindung des Naturalizmus. Preseganje naturalizma. To je teoreticna razprava Hermanna Bahra o uveljavitvi novega dobe v umetnosti, moderne. In sicer Dunajske moderne. In sicer ravno v casu, ko razmisljam o 6mesecnem studiju na Dunaju.
Dunajska moderna in Dunaj v moji glavi. In ta Dunaj postaja sinonim. Postaja metafora. Je simbol necesa, kar ze dolgo tli v meni, pa se nikoli ni bilo tako jasno kot ravno te trenutke. Dunaj ni samo Dunaj. Dunaj ni samo 6mescev studija v tujini. Je nov pogled na zaupanje, upanje in pogum. Je nova preizkusnja. Postaja ogledalo necesa, kar se dogaja zdaj. Zlati kompas.
Tudi ce se ne odlocim zanj in me tokovi poneso v druge vode. Med stare zelje? Postaja mi jasno, kaj lahko pridobim, ce se ti predam. Ce se predam casu.Pridobivam na samozavesti in na zavesti, da nisem vec sama. Vse moje zelje povezuje ena nit…ki se vlece se dalje od Dunaja, se dalje od Pariza (kjer me obiskal prvic ta obcutek) in dalje od Varsave (kjer je izginilo staro leto).
Predalec, da bi bilo moje.. Moje je tukaj. Moj je tukaj.
Ko grem naslednjic na Dunaj, pa naj bo kdarkoli ze bo, bom nanj gledala drugace. Morda celo tako lepo kot na Pariz. Ampak nikoli tako lepo kot na Ljubljano.
Ujela sem se.
m.
