Mojca v čudežni deželi…

Danes nisem pri sebi. Vrocina, glavobol, kaselj in bolecina v pljucih. Res ne bi mogla rect, da je to moje normalno stanje. In sem se poglobila v toplino svojih odej, ki me prelivajo z ljubeznijo. Precej eroticno vse skupaj. Ljubim se z rjuhami. Ceprav sem danes bolj slaba ljubimka, danes samo zahtevam objeme in blizino in ne vracam nic.
Pravzaprav, ce pomislim, me veliko stvari objema in poljublja. Naprimer: skodelica toplega caja, poljub toplote na ustnicah, ki se pretaka po celem telesu. Ljubljenje. Mehke rokavice, ki te neprestano drzijo za roko. Dez, ki pade nate in te boza po vsem telesu. Ljubljenje. Ljubezen je povsod. Dotiki so povsod.

Tudi besede, se dotikajo moje duse. Poljubljajo moja ocesa in postanejo del mene. Ali pa ti beseda sepeta na uho in nezno boza tvoje bobnice. Ljubezen je to. Ljubezen, ki ti jo podari trenutek, ki je brezcasna.

Tudi z mano je tako, da ljubim. Tako se lahko ljubim z njegovo senco. Ne, da to pocnem, ampak vedeti, da je tam samo zame, ta njegova senca, odsotnost, tisina. Ves je prisoten, tudi ko ga ni.

odeje ne izdajo moje sramezljivosti in nesramezljivosti. Pod njimi nastajajo trenutki, nad njimi pa ljubezen. Poneso naju. Vse ker je pod mojimi rjuhami skrivam zase. Njegov vonj, ki ostane skrit v kotu postelje, njegova toplina, ki prodre in pusti sledove na tistem mestu…in kadar ga ni, jaz lezim tam in se dotikam njegove sence. Vse kar je pod mojimi rjuhami, skrivam zase. Njega skrivam zase.

In se ljubim z rjuhami.

m.

Zadnje kar lahko naredim danes je, da se vrzem na posteljo, naslonim na Puhateka (velik siv medo, bozicno darilo, ki me cakal na podstresju) in zrem v virtualne svetove drugih ali se naslanjam nad brezdeljem. Pa delam ravno to. Ironija.
Na moji majhni mizici (njena majhnost se se poveca ko nanjo nalozim kupe knjig, racunalnik in tri razlicne skodelice caja), torej na moji majhni mizici je odprta (na str.112/113) knjiga z prikupnim naslovom Die uberwindung des Naturalizmus. Preseganje naturalizma. To je teoreticna razprava Hermanna Bahra o uveljavitvi novega dobe v umetnosti, moderne. In sicer Dunajske moderne. In sicer ravno v casu, ko razmisljam o 6mesecnem studiju na Dunaju.

Dunajska moderna in Dunaj v moji glavi. In ta Dunaj postaja sinonim. Postaja metafora. Je simbol necesa, kar ze dolgo tli v meni, pa se nikoli ni bilo tako jasno kot ravno te trenutke. Dunaj ni samo Dunaj. Dunaj ni samo 6mescev studija v tujini. Je nov pogled na zaupanje, upanje in pogum. Je nova preizkusnja. Postaja ogledalo necesa, kar se dogaja zdaj. Zlati kompas.

Tudi ce se ne odlocim zanj in me tokovi poneso v druge vode. Med stare zelje? Postaja mi jasno, kaj lahko pridobim, ce se ti predam. Ce se predam casu.Pridobivam na samozavesti in na zavesti, da nisem vec sama. Vse moje zelje povezuje ena nit…ki se vlece se dalje od Dunaja, se dalje od Pariza (kjer me obiskal prvic ta obcutek) in dalje od Varsave (kjer je izginilo staro leto).
Predalec, da bi bilo moje.. Moje je tukaj. Moj je tukaj.

Ko grem naslednjic na Dunaj, pa naj bo kdarkoli ze bo, bom nanj gledala drugace. Morda celo tako lepo kot na Pariz. Ampak nikoli tako lepo kot na Ljubljano.

Ujela sem se.

m.

1. Ime sem dobila, ker se je moja mama, ko je bila noseca, v eni trgovini zaljubila v eno malo blontno puncko, ki ji je bilo ime Mojca. “Takega otroka jaz tudi hocem imet!” in jo je dobila..heh
2. Ne jem paradiznikove juhe! blek..
3. Ko sem bila v osnovni soli, sem morala hoditi k logopedu…zaradi sumnikov..scccccc (isto govorim se zdaj).
4. Kot otrok sem nosila fantovske cevlje.
5. E.T. je zame najbolj zalosten film na svetu. Nikoli ga nisem mogla gledati do konca.
6. Kradla sem cokolado iz bratove omare.
7. Poljubljanje sem vadila na roki. (we did it all!!!)
8..Trenirala sem karate, odbojko, kosarko, afriske plese, jazz balet, sodobni ples, pela v pevskem zboru, igrala v gledaliski skupini in igrala klavir.
9. Ne znam risat. ( Mali princ: “Narisi mi backa.” Mojca:”Emm…hm…fuf…khm..” )
10. Poljubljam fotografije ljudi, ki jih imam rada.

…se nadaljuje.. muwhaha..
Ce pa kdo ve se kaksno zanimivo, skrito, nerodno zgodbico o meni, pa naj jo kr…..obdrzi zase! ne. ne..kr komentirajte

SrRECnO!! Ne gre za leta, gre za ljudi. Srecno! Prijateljstva, zdravja, spotovanja, sonca, sugar free pundinga. Manj zeleznic, vec zivljenj! Ljubezni (taksno kot das, si jo naj tudi zasluzis).
Novorojenci naj bodo revolucionarji, ki jim bomo sledili..bodoci pesniki, glasbeniki, plesalci! Take hocemo, ki znajo bojevat svoj boj proti slabem z dobrim..in ne slabim.
Ne sledite svojim dedkom, postanite sami ocetje. Ustvarite MIR. To je to.. zadnje, kar si zelim. MIR.

Samo ko je dovolj tiho, se lahko ustvari sreca.

…in bodite dovolj nori.. Ce bi bilo vec norih ljudi, bi bilo vec klovnov in manj otroskih solz.

m.

(foto: Jaka Jese – Fejker.net)