Ze Hamlet je vedel, kako mogocne in magicne so besede. Treba jih je znat samo oblikovat, jim dahnit zivljenja in jih spustit v svet.
Danes me je spet doletela ena od teh impresij. Ne znam je opisat, a vem, da je njeno bistvo v pisanju.
Pisem. Drugega ne znam. Pisem, ker zelim povedati, videti in se dotakniti… trenutkov, ujeti smisel custva, odplavati, da sem.
In zmeraj najdem pot nazaj. K besedam.
Svoje zivljenje sem posvetila literaturi. Zivim in diham z njo. Zbujam se v svet Flaubertovih strasti in modernizma “norih” zensk. Berem vse povprek. Vsak dan. Ustvarjam niti, ki vezejo mene z neskoncnostjo. Nikoli nisi povsem noter, vedno si na obrobju in si utiras pot. Literatura je mogocna. Crna luknja v katero se moras samo upati vrect. In padanje se nikoli ne konca.
m.
