…nekatere stvari pridejo za tabo.
Minilo je nekaj casa od mojega obiska v Parizu. Sele zdaj ga lahko prav zacutim. to je tako kot z minevanjem.
Ko mine ena oseba, ne mores zacet takoj zalovat za njo. Komaj po casu, ko se pokaze praznina, ki jo je polnila prisotnost nekoga, se zacne zalovanje. Tiho, osebno.
Zalovanje pomeni napolniti ta prostor s sabo in svojimi obcutki, kjer je nekoc bil nekdo drug.
Ne zalujem za Parizom, katerega velicina je neizmerna. Ko stojis na balkonu in ne vidis konca lucem mesta. In potem se zgodi ko se vrnes nazaj v kjer tvoj blakon stoji na obrobju, da se pocutis doma. Sirina Pariza te poskra.
Ce se lahko izgubis v nekem mestu, si svoboden. To je bilo prvo, kar sem zacutila, ko sem prisla v Ljubljano.
v Parizu se izgubljas povsod. Med ulicicami, med knjiznimi policami in med anticni kipi v stranski sobi Louvra. In si naenkrat sam in si zelis, da te nikoli nihce vec ne bi nasel.
Ko ne slisis vec svojih misli in ne razumes njihovih besed, se ti odprejo oci. Pariz lahko gledas. Pariz lahko okusis. Pariz lahko celo zavohas, a cutit ga zacnes sele ko ga zapustis.
In ko prides domov zacutis se nekaj drugega, da pa je cisto lep tale mali balkoncek na obrobju mesta.
m.
