Mojca v čudežni deželi…

Ze Hamlet je vedel, kako mogocne in magicne so besede. Treba jih je znat samo oblikovat, jim dahnit zivljenja in jih spustit v svet.
Danes me je spet doletela ena od teh impresij. Ne znam je opisat, a vem, da je njeno bistvo v pisanju.
Pisem. Drugega ne znam. Pisem, ker zelim povedati, videti in se dotakniti… trenutkov, ujeti smisel custva, odplavati, da sem.
In zmeraj najdem pot nazaj. K besedam.

Svoje zivljenje sem posvetila literaturi. Zivim in diham z njo. Zbujam se v svet Flaubertovih strasti in modernizma “norih” zensk. Berem vse povprek. Vsak dan. Ustvarjam niti, ki vezejo mene z neskoncnostjo. Nikoli nisi povsem noter, vedno si na obrobju in si utiras pot. Literatura je mogocna. Crna luknja v katero se moras samo upati vrect. In padanje se nikoli ne konca.

m.

Ne rusijo se svetovi, ker midva sva.
Ne padajo zvezde z neba.
Midva gradima in risema njihove odtenke.

Spoznavanje samega sebe lahko zavaja. Medtem, ko se ti ukvarjas z navidez tako eksistencialno pomembnimi vprasanji, zivljenje tece mimo tebe. Zivljenje tece vsakokrat. In ce preuredim znamenit stavek; Nikoli ne vstopis v enako zivljenje.

Razumem, se predobro, pomen te inkubacijske dobe v katero zapres samega sebe pred… Cim ze? Aja, pred samim sabo.
Ampak predolgo in prepodrobno analiziranje samega sebe nikakor ne more biti dobro. Ti ne mores biti Jaz brez Tebe. In za to je potrebna stoprocentna prisotnost, trud in pogum. Imet pogum Biti in ne samo postajati je enormen. Zdaj vidim to. Vidim ljudje, ki so ga imeli in vidim kje so. In vidim sebe, vecnega iskalca samega sebe, vecnega dvomljivca vase in kritika lastnih precepcij. Izgubila sem toliko casa v iskanju sebe, da sem pozabila nase. Zamudila sem toliko moznosti za razvoj in rast.
Brez konstantnega delanja na sebi, bi mogoce lahko delala na cem drugim. Naprimer slikala. Nikoli se nisem sprobala v slikanju ali risanju, ker sem, ja nujno, morala prvo odkrit celo spiholosko teorijo misli: “Kaj pa ce ne znam slikat”.
Pa kaj! Lahko bi probala in ne razmisljala o tem kako bom in zakaj bom ali ne bom. Lahko bi se poskusila v igranju violincela, kar sem si zmeraj zelela, plesala balet ali se naucila japonsko. Pa… se nisem. Ker je bil napor od besed k dejanju preeevelik.

In zdaj ne vem vec, kam je slo tisto zivljenje medtem ko sem jaz razmisljala o njem.

Ena meni zelo ljuba ljuba oseba je nekje, enkrat zapisala: Govorjenje o filozofiji ni filozofiranje.
Lahko bi tudi rekli: Govorjenje o filozofiji ni filozofija.

Govoriti o tem kaksen bi rad postal, ni biti. Govoriti o tem kaksno zivljenje bi rad imel, ni zivet.

Ali preprosteje: Ce hoces, da se ti uresnicijo sanje, se moras najprej zbuditi.

tudi biti zaspan, ima svoje prednosti.

jutri se bom poskusila v slikanju…tega, se nikoli nisem pocela.

m.

…nekatere stvari pridejo za tabo.

Minilo je nekaj casa od mojega obiska v Parizu. Sele zdaj ga lahko prav zacutim. to je tako kot z minevanjem.
Ko mine ena oseba, ne mores zacet takoj zalovat za njo. Komaj po casu, ko se pokaze praznina, ki jo je polnila prisotnost nekoga, se zacne zalovanje. Tiho, osebno.
Zalovanje pomeni napolniti ta prostor s sabo in svojimi obcutki, kjer je nekoc bil nekdo drug.

Ne zalujem za Parizom, katerega velicina je neizmerna. Ko stojis na balkonu in ne vidis konca lucem mesta. In potem se zgodi ko se vrnes nazaj v kjer tvoj blakon stoji na obrobju, da se pocutis doma. Sirina Pariza te poskra.

Ce se lahko izgubis v nekem mestu, si svoboden. To je bilo prvo, kar sem zacutila, ko sem prisla v Ljubljano.

v Parizu se izgubljas povsod. Med ulicicami, med knjiznimi policami in med anticni kipi v stranski sobi Louvra. In si naenkrat sam in si zelis, da te nikoli nihce vec ne bi nasel.

Ko ne slisis vec svojih misli in ne razumes njihovih besed, se ti odprejo oci. Pariz lahko gledas. Pariz lahko okusis. Pariz lahko celo zavohas, a cutit ga zacnes sele ko ga zapustis.

In ko prides domov zacutis se nekaj drugega, da pa je cisto lep tale mali balkoncek na obrobju mesta.

m.