Mojca v čudežni deželi…

Končno sem končala svoj video o Pragi. Ker sem imela res veliko posnetkov (kakor pač je na potovanjih in še sploh, če si ljubitelj fotografije in mest) sem se odločila za malo drugačno predstavitev vtisov iz Prage.

Praga je mati vseh mest. Stara, modra, dišeča. Je domača a hkrati vznemirljivo drugačna. Všeč so mi njene ozke uličice, barve in estetika stavb. Stavbe v tem mestu prav cvetijo in živijo.

Praga je bila tudi drugi dom našega Jožeta Plečnika, ki je prevzel celotno obnovo praškega gradu po prvi svetovni vojni. Nekatere stavbe pa spominjajo na slike Alphonsa Muche, ki je bil domačin in mu je Praga poklonila dva muzeja v katerih lahko greš na sprehod med njegovimi čudovitimi slikami in razglednicami. Alphonse Mucha je eden mojih najljubših slikarjev sploh. Njegove ženske podobice so povsod po mojem stanovanju.

V eni mini knjigarnici (nad vrati ji piše Shakespeare Asynove tako, da jo boste prepoznali med fotografijami) sem si zadnji dan in z zadnjimi ceniki kupila tri knjige v angleščini: Lewis Carrol-  Through the Looking Glass (Aličine knjige zbiram in si jih kupujem v vsakem mestu v različnih jezikih ampak tokrat sem se odločila za Penguinovo verzijo, ki je še nisem imela), strip znamenitega risarja Roberta Crumba z naslovom Kafka in eno lušno mini knjigico mlade umetnice Liz Prince z naslovom Will you still love me if i wet the bed? Za Kafkini strip, ki je kr zalogaj, je prispeval tudi Klemen in zato sem mu podarila tole zadnjo knjigico od Liz Prince, ki ima tako lušne dialoge v obliki stripa, da sem jo na vlaku v smeri Ljubljana ves čas odpirala in se ljubeznivo smehljala Klemnu, ki je spal na drugem sedežu.

In filmček za katerega sem porabila celo petkovo popoldne in večer. Tako ali tako je deževalo zunaj. Poševno. In tako ali tako še nimam škornjev za dež.

Upam, da ni predolg in da bo komu zanimiv.Pod videom pa so povezave do zanimivih oseb, ki pišejo zanimive knjige/stripe, ki sem jih omenjala zgoraj. Have fun!

• Liz Prince: http://lizprincepower.com/
• Robert Crumb: http://en.wikipedia.org/wiki/Robert_Crumb
• Robert Crumb: http://www.crumbproducts.com/

m.

… mogoče sem morala počakati, da je steklo mimo mene, da lahko v miru pišem o tem. prazniki; božič, novo leto in obisk prage – o tem govorim. steklo kot šampanjc sredi Staromestske Namesti med zadnjimi sekundami starega koledarskega leta. nekaj v kozarec, nekaj po kamnitih tleh, ki tam stojijo že ok. 600 let, nekaj po ljudeh, prijateljih, ljubljenih, mimoidočih. spraznila se je embalaža, umirile so se strasti in bil je začetek, da odkorakamo. hvaležen gruči ljudi, ki te je peljala naprej, da premore nositi še tvoja ramena, čeprav te nihče ne pozna. in, kar je najlepše, te nikoli ne bo.

***

BOŽIČ

začeli smo tam, kjer si nihče od nas ne želi začeti ali v tem primeru tudi ne končati. na kličnem centru mariborske bolnišnice. da celotno stvar poenostavim: moja mama je imela to nesrečo, da je podedovala najbolj kristalno krhke kosti, kar jih je mogoče imeti. verjetno je pepelka v resnici. v tem svetu pa ji je zagotovo težje, saj je lahko tudi nedolžen udarec vir marsikaterega zakompliciranega zloma. no, bolj podrobno: začelo se je s tem s čimer si nihče ne želi, da bi se začel tak dan, ali v tem primeru tudi končal: z zlomljenimi kostmi.

z atijem sva se na pol speča sredi noči zasidrala na bolniške klopi in čakala. to je bilo tudi vse, kar sva lahko naredila v tem trenutku. čakala sva, da pride božični čudež tudi na to stran bolniškega oddelka, med slabo pobeljena vrata, ki utripajo. ni mi verjel, ampak dejansko sem slišala srčen utrip za stenami in vrati. bodrila sva se z zelo enostavnimi stvarmi: klepetala sva o nesrečnežih, ki so se premikali mimo naju, kot na potovanjih. zlomljen nos. popraskan obraz. voda v pljučih. polomljena rebra. vsak, ki sva ga spremljala na njegovem potovanju naju je pogledal, kot se pač gleda v bolnišnicah in skoraj lahko trdim, da je bil to neke vrste naš pozdrav. tisto noč so menda vsi od njih ostali čez noč, saj se nikoli nobeden ni vrnil.

poleg ugibanja usode sva stavila tudi na dobrote, ki jih nama je ponujal avtomat. postal je najin najboljši prijatelj. karkoli sva si zaželela nama je izpolnil. topel čaj s sladkobno penico. kavo, ki diši po nečem neznanem. vodo z okusom eksotičnega kraja. imeli so tudi čokoladice, ki jim v trgovinah ne nameniš nobene pozornosti, v avtomatih so pa kraljice.

ampak, karkoli sva že naredila tisto noč, najine skrbi niso izginile in na koncu sva domov odšla sama. brez mame, ki bi zjutraj vstala in začela pečt pecivo, ki bi pogrnila mizo z zlatimi prtički, ki bi dala božične pesmi na ves glas, če nam bi bilo všeč ali ne. ostala je za mrzlimi stenami, ki utripajo in midva sva šla domov.

tako smo predbožični večer praznovali trije. celo postavila sva smrekico z atijem in jo okrasila, prinesli smo darila pod njo, ampak vse to smo delali z nekim čudnim odmaknjenim pogledom. večer se je zaključil tako, da sva z bratom skupaj ležala na kavču in gledala filme pozno v noč. posledično sva naslednjo jutro prespala marsikaj, saj, ko sva se zbudila je mama bila že doma. vsa krhka in medla je ležala v postelji in napol zaspano in napol žalostno gledala v nas. bilo je, tako kot je pač bilo in v tem primeru je bilo točno tako, kot mora bit. prišel je klemen in vse razveselil še z več darovi. jaz sem skuhala večerjo, ki je perfektno uspela, nazdravili smo, igrali igrce in posledično drug za drugim utrujeni obležali na kavčih.

fotografij tako, razumljivo nimam. nihče noče biti slikan v svojih najšibkejših trenutkih. lahko pa vam pokažem sladkarije. OJA. to pa.

..in še paket, ki smo ga našli tisti večer. minka se je malo zaljubila v škatlo od naše smrekce.

ŠE BOŽIČA

pravzaprav se je začelo že nekaj dni pred tem… v najinem ljubkem stanovanju v centru ljubljane je dišalo po kuhanju in svečkah. s klemnom sva se odločila, da bova nekaj dni pred vso prijazno evforijo družinskega božiča praznovala čisto svoj, majhen praznik. nakupila sva dobrot in se spravila spet eksperimentirat v kuhi.

prva stvar na najinem jedilniku so bili ocrtvi šampinjoni. mmm. igranje z njimi pa je prav tako lepo kot sama pojedina.

potem sva šampinjone uporabila tudi za glavno jed. skupaj z mojstrovinami, ki jih je čaral klemen s puranjimi prsmi in krompirjem (tako dober, da se je topil v ustih). jaz sem takrat skrbela za classic christmas songs. tako je vzdušje bilo popolno.

Klemen: “MmMM, daj hitro, da lahko začneva jest.”  Mojca: “Jaa, samo še vino vzamem..emm kečap.”

za sladico sva si privoščila, da sva pustila posodo še stati nekaj časa in šla igrat šah. VAU, dve uri je dobro izgledalo zame (še celo kraljico sem mu pobrala) pa sem na koncu vseeno izgubila. kot pravi en vic (ki ga bom zdaj vljudno polepšala): vedno se najde en kmet, ki te zafrkava v glavo.

utrujena poraženka, po dveh urah bitke.

tako je potekel najin večer mirno in lepo. imela sva lučke in mini drevešček. imela sva snežake in dedke mraze in angelčke, ki mi jih pridno plete moja oma. imela sva hladilnik, ki nama je hladil drobrote in pogled na megleno, mrzlo, okrošeno in pravljično ljubljano.

in ko je classic christmas song že petič zapel All i want for christmas (v treh različnih verzijah) se je zazdelo, da je  resnično  lahko praznik vsak dan.

***

There can be magic anywhere.

ljubljanska božična okna ljubljena od lučk. to je to. ljubezen, ki se kaže, ki odpira poglede na življenje, kot listanje slikanic.

to so naše slikanice. naše oči so organ naših duš. naše misli, so organi naših src. samo videti. samo slišati. that what it is all about.

ALL YOU NEED IS…

m.

V belino bi zaplaval.
V čisto. Brez dna.
Brez obzorja.
Bi se vrnil?
V belini bel.
V belo raztopljen.
Brez telesen.
Bi še prišel nazaj?

Dane Zajc

***

Pred nekaj dnevi so se prižgale novoletne lučke na trgih in cestah in vrtovih. Jaz jih še nimam. Imam na novo pobarvane stene ampak nimam še svetlečih se stvari v svojem brlogu.

Ljubljana je zavita v rdeč šal. In čaka. Danes zjutraj sem mislila, da je že snežilo in sem z neko vnemo odprla žaluzije. Pravzaprav sploh ne maram snega. Iz več praktičnih razlogov: 1. ne prakticiram nobenih zimskih radosti na snegu (izvzeto je delanje sneženega moža in morda lizanje snega iz rokavic), 2. sem zelo štoraste sorte in hoja po snegu iz mene naredi mokro, jezno in rdečenoso, 3. imam slabe spomine na kepanje, in še bi lahko naštevala. Pri tem se počutim kot en godrnjav starček.

V resnici pa sneg stopi moja nergava čustva in zato, ga pričakujem zjutraj ob oknu, čeprav vem, da bi zvečer že pihala jezno skozi nos nad mokrimi zokni.

Letos sem si za december obljubila mnogo stvari. Npr, da bom pekla piškote. Zbiram recepte mimogrede. Obljubila pa sem si tudi to, da bom prebrala Ime mi je rdeča od Orhama Pamuka in, da bom podarila nekaj svojih oblek v dobre namene.

Letos imam tudi svojo smrekico in jaslice. Vse je sicer bolj mini mini sorte ampak je moje. Najino. Klemen in jaz se bova še pred novim letom vselila skupaj. Najino stanovanje je malo 25 kvadratnih metrov in premore: francoski balkonček, pogled na Ljubljanski grad (iz vseh oken), hladilnik za nadpovprečno slovensko družino (obljubil mi je magnetne črke, če kdo ve, kje se jih dobi), jedilno mizico, ki je trenutno obložena s adventnim koledarjem in bonbončki, dve pisalni mizi, cvetlični kavč, ki se magično spremeni v posteljo po polnoči in knjižne police s knjigami, kamor ti nese oko. Imava tudi mini kopalnico, ki diši po Luni in kuhinjski kot, kjer diši po čaju – mimogrede, če še slučajno niste obiskali nove trgovine s čaji Palais des Thes v Ljubljani (zraven Julije in Romea) vam jo toplo priporočam. Moji novi pridobitvi sta čaja: Fleur de Geisha (božansko diši) in The du Hammam (zeleni čaj z datelji).

in.. če jutri pade sneg imam vsaj nekaj dobrega za se pogret doma. Čaj, limone in med. Marmelada pa je že za razvajanje.

m.