Kako preženeš od sebe nekaj, kar je bilo tvoje? Naprimer delčke spominov, ki jih nosi veter kot zažgane liste papirjev. Lebdijo, breztežnostno, po ozadju modrega neba. In jočeš. Morda več in bolj kot si jokal kdarkoli prej. Kako odrežeš svoje življenje na dva dela ne, da pri tem bila ena stran prikrajšana vsaj za malo manj tvojega, da bo druga dobila malo več tebe?
In navsezadnje, kako končaš eno življenje, da lahko začneš drugo?
Enostavno.
Zjutraj se zbudiš zraven novega človeka, ki ga zvečer še ni bilo. In tako se začne.
Nekdanje ljubezni dobijo nove ljubezni in si srečen za vsako ljubezen, ki se najde.
Nove ljubezni prinesejo nove stvari za katere si vedel, da nekje so ampak si jih nikoli nisi zares upal želet.
In novi ljudje se zaletavajo v tvoje misli, neprestano. Nehaš se spraševat od kje so se vzeli. Zaletavanje je enako zabavno kot je bilo prej objemanje in objemanje postane nekaj, kar delaš več kot kdarkoli prej.
Nazaj dobiš melodijo, ki ti osveži občutke na katere si pozabil. Ki so temelj tvoje sreče. Ki se pretakajo po tvojih žilah. Ki te spoznajo s tabo in prebudijo preteklost, tebi tako ljubo, in dajo upanje na prihodnost.
V tvoje obličje se zatečejo velike misli, srečaš srečo in zgodi se, da se najlepši (ampak čisto zares najlepši) trenutki, kar si jih lahko narišeš pojavijo pred tabo.
…. ker, ko se zjutraj zbudiš zraven novega človeka, ki ga zvečer še ni bilo, veš, da si tam, kjer se dnevi začnejo sredi noči in se noči nikoli ne končajo, ker sanjaš stoje sredi belega dne in postajaš vsak dan bolj otročji, in podoživljaš vse vrste ljubezni, ki jih je možno čutiti do nekoga. In potem začne vse dišat po njem. Vse. Počutiš se podvojenega in neskončnega samo v tem, da nekoga vzameš v naročje in srečnega tudi, kadar ne razumeš prav ničesar. Nič, kar je bilo prej samo tvoje ni tako tvoje kot je tvoj on. In on je tvoj do obisti, vsaka celica njega diha tebe. In diha njega.
Nikoli ne bom nikogar imela bolj rada. Nikoli. Nikogar.
In midva bova imela vedno njega. In on je najin edini. In onadva sta moja. In mi smo. Tako nekako. In se vsak dan sproti učimo biti.
…
In tako je to.
Nekdanjo življenje ljubi nove ljubezni, novo življenje ljubim jaz. In ko sem se zbudila zraven njega, človeka, ki ga še zvečer ni bilo, nisem dobila samo enega. Dobila sem vse tri. Nas. Naju. In tebe, po katerem diši ves moj svet.
